»Pazite, kaj sanjate, Angelca Likovič vas gleda.« Tako je Nina Osenar teden pred koncem šole zaključila zadnjo [1] oddajo Big brotherja in ga napravila celo za kanček družbeno kritičnega. Uperila je puščico nazaj in zadela.

Večeri z Velikim bratom in njegovo druščino so odšli, ostali so samo še večeri z Angelco. Najlepše maščevanje. Najslajše maščevanje. »Ni bolšga«, bi rekla Nina. Pomigljala je s prstki pred očmi in nas prepustila gospe tovarišici in njeni pobudi za šolo po meri človeka, kar koli že naj bi to bilo. Gotove ne grmenje in strašljivo govorjenje, kako je vse narobe, zamazano in zapacano. Angelca se je javila takoj naslednji dan kot »steber« nove šolske zakonodaje. Nina gre in pride ga. Likovič s svojimi pravili, da bodo počitnice res manj slajše in vstop v novo šolsko leto po obdobju kislih kumaric še bolj strašljiv. Čez počitnice ostaneta Angelca Likovič in Rebelde.

V šolah se razgraja in sprošča nasilje, nasilje izhaja iz pravic, ki jih imajo šolarji, zato je potrebno s pravili poseči v območje pravic, jih omejiti in s tem vrniti sonce in mir nazaj v šole. Konkretno, kot pravi gospa Likovič, se bodo z novimi pravili vzpostavljali boljši [2] odnosi. S kamerami ali brez. Nekako po meri človeka. Če nas gleda Angelca Likovič, nas je lahko strah, če nas gleda big brother, pa se lahko vsaj dolgočasimo.

Nina se je Angelci zgolj maščevala, tako na pretkan način, najbrž zato, ker se s svojim šolskim žuganjem vtaknila v njeno oddajo vedno takrat, ko se je v njej zgodilo kaj obscenega, bodisi cigumigu pod kovterčkom ali verbalno in fizično nasilje po slabem vinu na eks. Oboje je dvignilo zanimanje za dogajanje v hiši, le kaj se tam notri dogaja, da nas mora skrbeti, je mogoče res še kaj. Bo mogoče še kaj? Nič. Tisto, kar gospa Likovič prepove, to je samo past za gledalce, seks in discipliniranje gobezdavih žensk. Tisto, kar potem še vleče gledalce, so razvlečena čreva, seveda ne brez biserčkov, takih družbeno kritičnih dimenzij.

Angelca gor ali dol, v slovenskih resničnostnih šovih, kjer se gledalci preko telefonov vmešavajo v izločanje takoimenovanih tekmovalcev, nikoli ne zmagajo slovenceljni čiste sorte, temveč tisti bolj eksotične vrste. Kdo potem vzpostavlja boljše odnose? Ne Slovenci klenih in zasidranih družin, temveč pregnani, izseljeni, marginalizirani, muslimani. Vsaj trije resničnostni šovi, kar pa ni malo, so postavili vso stereotipno ksenofobijo Slovencev na laž, vse tiste strahove, da so Bosanci, avstralski Slovenec, potomec emigracije, saj ni važno, katere že in zakaj, tudi jaz se ne spomnim, in muuusliiiiman, ki se je postavil v bran lastnega sebe samo takrat, ko se mu je gravžala svinjina, v tem prostoru zoprni in škodljivi, da se ne znajo obnašati. Kje pa. Iz slovenske hiše vsi prihajajo kot zmagovalci. Emil, Andrej, v zadnjem šovu »Naske, odpalen do daske«. Slovenski prst na tipki se ne ustavi pred stereotipi dolenjske superiornosti. Slovensko uho ne uživa ob zvokih fovš zaigrane harmonike, raje sliši slabi rap. In ne presliši varanja, zaničljivega odnosa do žensk, egoizma na najbolj trmast način, zariple poniglavosti in patetične domačijskosti. Ni važno, ali se v prepričanju, da je taka večinska mera človeka, kasneje temu prepušča, važno je, da se v samoti televizijskih večerov temu odreče in pritisne številko za marginalca.

Mojca Dimec Bogdanovski