Slovenija je pol leta predsedovala Evropski uniji. Velik uspeh. Pisala se je zgodovina. In vendar bo prav irski referendum tisti dogodek, ki bo najbolj obeležil slovensko predsedovanje. Poleg izjav Dimitrija Rupla.

Je Slovenija sokriva za poraz? Bi lahko karkoli storila, da bi Irci glasovali za Lizbonsko pogodbo? Najbrž ne. Pravzaprav se je kar celotna evropska komisija odločila, da se v kampanjo pred irskim referendumom ne bo vključevala. Lizbonska pogodba je postala irski projekt. Slovenija je samo ravnala tako kot vsa Evropa. A prav tu je morda največji spodrsljaj. Ker slovensko “predsedstvo” za zmago Lizbonske pogodbe ni naredilo praktično ničesar, je na nek način prav tako krivo za njen poraz.

Nasprotnikom Unije je to lahko seveda všeč, a slovenska vlada in diplomacija nikakor nista evroskeptična. Nasprotno, Lizbonsko pogodbo je Slovenija ratificirala med prvimi. Ne da bi ljudstvo o njeni vsebini karkoli vedelo. No, pravijo, da tudi Irci niso vedeli veliko. A, po drugi strani se zdi, da jim je bilo jasno, da Lizbonska pogodba privilegira velike članice, manjšim pa kot kompenzacijo deli drobtine. Na primer kakšnega poslanca več v evropskem parlamentu.

Ampak o tem molči pretežni del evropske politične elite. Ne le v Sloveniji. In tudi slovenska reakcija na rezultat irskega referenduma je bila povsem evropska. Samo malce bolj neotesana. Predsednik vlade je obžaloval izid, vendar je hkrati poudaril, da ga bodo spoštovali. Slišati je bilo nekoliko zoprno. Zakaj bi bilo sploh potrebno govoriti o tem, da se bo irska odločitev spoštovala. No, takoj je postalo jasno, da je bil slovenski premier pravzaprav preveč spoštljiv.

Kajti Evropa irskega referenduma očitno ne namerava spoštovati. Kje pa. Ratificiranje lizbonske pogodbe, brez potrditve s strani ljudske volje, se bo nadaljevalo. Vsi pritiski gredo v to smer. Vprašanje je sicer, ali lahko ta strategija uspe. Velika Britanija se denimo že upira. A kljub temu je namen povsem jasen. Prisiliti Irce, da sčasoma spremenijo svojo odločitev. Le kako naj bodo edino oni proti.

Iz Bruslja enoglasno odmeva, da EU ni v krizi, da bo širitev potekala nemoteno naprej. Nič dramatičnega se ni zgodilo. Samo ljudstvo neke male države ni pravilno razumelo demokracije. Niso se odločili tako kot se je od njih zahtevalo. Sicer pa kaj vedo. Glasovali so zaslepljeni s korupcijskimi aferami lastnih politikov in brez refleksije o čem sploh glasujejo. Upoštevati bi jih bilo smiselno samo v primeru, če bi slučajno glasovali tako kot bi morali.

Evropska politika je povsem padla na izpitu. Kar je predvsem katastrofalno za tiste, ki verjamejo v evropski federalizem. S takšno politiko ga Evropa nikoli ne bo dočakala. Oziroma, ji bo lahko samo vsiljen. Največje razočaranje ob tem predstavljajo reakcije najvišjih evropskih politikov. Vsi namreč iščejo samo izgovore in bližnjice do poti, ki bi obvozile neljubo resnico, ki jih je povrh vsega presenetila.

Nihče ni omenil, da je evropska informacijska povezanost neverjetno šibka. Da se Evropejci slabo poznajo in še slabše razumejo. Da so komunikacije izjemno šibke. Dokaz za to je konec koncev tudi neaktivnost evropske politike v propagandi za in proti Lizbonski pogodbi pred irskim referendumom. Ta nikakor ni samo posledica racionalne odločitve, da domačini lahko bolje pojasnijo prednosti in pomanjkljivosti “evropske ustave”.

Tudi, če se Irci niso odločili zavrniti Lizbonske pogodbe zaradi tega, so storili prav. Aroganca evropskih politikov je neznosna. Najgloblje je pričakovano stopil slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je ljudsko voljo včeraj v Odmevih omalovaževal z besedami: “Ko bi čakali na, bi rekel, neko ljudsko pobudo, bi najbrž Francozi in Nemci še danes gledali drug na drugega preko kakšnih daljnogledov na puškah.”

Aroganca in laž. Vojne so v zgodovini vedno začenjali voditelji in ne ljudstva.

Jani Sever