Tako NSi kot SLS sta v resnih težavah. Rezultati javnomnenjskih anket so za stranki izrazito neugodni. Kljub temu, da vodstvi strank zanikajo njihovo relevantnost, so notranja trenja v obeh strankah vedno bolj očitna.

Nič ne pomaga, da tako v SLS kot v NSi radi ponavljajo, da raziskave javnega mnenja za njih ne veljajo. Deloma to sicer drži. Vendar ne povsem. Poglejmo si napoved za parlamentarne volitve jeseni leta 2004, ki jo je takrat pripravila Ninamedia. Izbral sem jo, ker velja za desnici nenaklonjeno in jo pogosto uporabljajo kot sinonim nezanesljivih napovedi za “pomladne” stranke. Takrat so [1] napovedovali, da bo NSi dobila 10,6 odstotka, SLS pa 5,2 odstotka glasov. Rezultati so bili na volitvah precej podobni. NSi je dobila 9,1 odstotka in SLS 6,8 odstotka glasov.

Tako v NSi kot v SLS napovedi in rezultate seveda dobro poznajo. In težko se je slepiti, da napovedi ne pomenijo ničesar. Zato si poglejmo še zadnjo raziskavo Ninamedie. Merjenje razpoloženja med volivkami in volivci v maju 2008. NSi so namerili 1,9 odstotno, SLS pa 2,4 odstotno podporo. Precej neprijetno za obe stranki. Kajti, če javnomnenjske raziskave vsaj približno držijo, bi se obe morali zelo resno zamisliti nad svojim položajem. Anketarji jima namreč napovedujejo težak boj za vstop v parlament, ki si ga zaenkrat nobena od njiju ni uspela zagotoviti.

Tako slabo ne NSi, ne SLS še nikoli ni šlo. Čeprav gre za stranki, ki sta težav navajeni. Posebej SLS, pa tudi NSi, če jo razumemo kot naslednico SKD. Ampak danes je videti, kot da sta na nek način prišli na konec poti. SLS, ki ji v času predsedovanja Janeza Podobnika ni šlo najbolje, je Šrotov prevzem stranke in hkratni začetek protitajkunske vojne predsednika vlade povsem potopil. NSi pa se vedno bolj izgublja v notranjih trenjih med tistimi, ki si želijo bolj jasno profilirati stranko in tistimi, ki svoje preživetje vežejo na življenje v senci SDS, ki ga simbolizira predsednik Bajuk.

Nekaj mesecev pred volitvami je videti kot da zanju skorajda ni več rešitve. SLS ne more še enkrat zamenjati predsednika, hkrati pa se predsednik ne more odpovedati svojemu bratu, kar je v trenutni politični situaciji vsekakor precej samomorilsko. Posebej, ker je predsedniku vlade uspelo Bojanu Šrotu vsiliti vlogo tajkunskega advokata. Ta vloga kratkoročno nikakor ne obeta visokih donosov na trgu javnega mnenja. Za predsednika stranke in stranko, ki ima hkrati vse težave stranke na oblasti, je najbrž lahko samo pogubna. Le kako se lahko SLS izvije iz te situacije?

Situacija v NSi je popolnoma drugačna, a nič bolj rožnata. Stranka izgublja prepoznavne obraze. To da zanjo ne bo kandidiral Drobnič, gotovo ne pelje k boljšemu rezultatu. Enako zoprna je izguba poslanca tik pred volitvami. Podobno velja za nekdanjega sekretarja Štrousa. Javnost namreč teh znotrajstrankarskih konfliktov ne razume kot očiščevanja, niti kot konstruktivnega nestrinjanja, ampak kot prepire, ki izhajajo iz resnih težav in jih hkrati generirajo. Ob tem je posebej neprijetna hladnost, s katero jedro stranke spremlja odhode svojih kolegov. Le kako se lahko NSi izvije iz te situacije?

Predlog spremembe imena NSi nakazuje možno rešitev za obe stranki. Nekoč sta SLS in SKD svoje nevšečnosti že poskusili reševati z združitvijo. Povsem neuspešno. Otrok tega združevanja je NSi. A to še ne pomeni, da so podobne ideje za vedno zamrle. Združitev SLS in NSi bi v tem trenutku pravzaprav predstavljala čarobno formulo za obe stranki. V enem zamahu bi se takšna združena stranka znebila tajkunskega pridiha SLS ter hkrati simbolno pretrgala popkovino, ki NSi povezuje s SDS. Vodil bi jo seveda lahko Lojze Peterle, ki je kljub porazu na predsedniških volitvah dokazal, da ima precejšen domet.

Stranki sta seveda kompatibilni. Obe sta krščanski, obe sta ljudski, obe socialni, obe konzervativni. Oziroma bi radi vse to bili. Temu primerno je podobno tudi njuno volilno telo. Tudi scenarij je enostaven, a kljub temu najverjetneje povsem neizvedljiv. Časa je premalo. Interesi vodilnih ljudi obeh strank preveč samozadostni. Za povrh pa je tu še veliki vodja slovenske pomladi, ki je ob združevanju SLS in SKD stal za zaveso. Povsem resno. Sicer pa je to, kako pomembna mu je klavrna usoda SLS in NSi dokazal že mnogokrat. Politična bližina pač spodbuja konkurenco.

SLS in NSi bosta do volitev torej najverjetneje vztrajali na začrtani poti. Do streznitve bo, kot vse kaže, prišlo šele kasneje. In vse kaže, da bo precej boleča.

Jani Sever