Opozoril bi rad na diskriminacijo nemočnih, ki se dogaja v naši družbi in sicer diskriminacijo otrok in pa starejših ljudi. Ker bo [1] Združenje umetnikov Paviljon v kratkem, predvidoma že jeseni, organiziralo nov umetniški dogodek, povezan z zanemarjanjem oziroma zlorabo otrok, bi se danes skoncentriral na starejše ljudi in še posebej na primer, ki ga sam najbolje poznam.
Gre za gospo v svojem 73. letu, ki zaradi težav s spominov in zaradi depresije že dve leti ne sme domov in ne sme videti, ne slišati svojega edinega sina, niti svoji edini vnukinji. V teh dveh letih, odkar je pod budnim in neusmiljenim očesom socialnega skrbstva, se je povrhu tega prodalo tudi popolnoma vse njeno premoženje, vključno s hišo, kjer ima stalno prebivališče in ki jo je namenila svojima vnukinjama oziroma sinu. Čeprav je bila celo življenje privržena naravnemu zdravljenju in zdravilnim zeliščem, se sedaj nahaja v domski oskrbi, v katerem sicer ne želi biti, in mora zato jemati velike količine pomirjeval, saj se sicer upira in dela osebju težave. Čeprav je sama večkrat izrazila željo, tudi pisno, da bi bila rada doma, s svojima vnukinjama, sinom in njegovo ženo, ter da ne želi jemati psihofarmakov, torej torej pomirjeval, uspaval, antidepresivov, antipsihotikov in podobne navlake, se neprestano nahaja pod njihovim močnim vplivom. Da bi bil absurd še večji, se je socialno skrbstvo začelo zanimati za njo zaradi klica njenega sina, ki je socialno skrbstvo prosil, naj pomaga njegovi materi ostati doma, saj jo je v dom hotel spraviti njen soprog, ker ni zmogel skrbeti za njo, sinu pa ni tega pustil. Od tistega trenutka pred dvema letoma, ko je socialno skrbstvo izvedelo za njene težave je šlo za gospo samo še navzdol. V sinovi oskrbi je ostala lahko samo dva meseca, potem pa jo je socialno skrbstvo odpeljalo s pomočjo policije v dom za ostarele, čeprav se je na primer vrhunski strokovnjak za gerontologijo, dr. Kogoj, strinjal z njenim bivanjem doma.
Takšen odnos socialnega skrbstva bi bil na primer v Avstriji popolnoma nemogoč, saj tam, kjer imajo razvit socialni sistem, dosledno upoštevajo željo starejših ostati doma. Kako je to mogoče v Sloveniji, ki je avstrijska soseda? Kako je mogoče, da se razproda premoženje osebe, ki se nahaja v postopku odvzema upravilne sposobnosti? In kako je mogoče, da se vse to dogaja pod okriljem socialnega skrbstva? Edina možnost, ki jo gospa še ima, je hitra pravilna odločitev okrajnega sodišča, tam je namreč mesto, kjer se bo odločalo o stalnem skrbništvu gospe. Kolikor pa se zdi, da bi tam končno lahko morda popravili krivico, ki jo država dela gospe (pa tudi njenim potomcem, ki jih, mimogrede rečeno, novi kupec, povezan z neko nepremičninsko agencijo, meče ven iz družinske hiše z metodami, kot so razbijanje šip, lepljenje ključavnic, grožnje in ustrahovanje), obstaja tukaj še dejstvo, da so sodni mlini zelo počasni in ni dvakrat za reči, da bo spet prišlo prej do sodnih počitnic 15. julija, predno bo sodišče sprejelo svojo odločitev. Kar bi pomenilo, da se lahko bivanje gospe v domu za ostarele in njeno omamljanje, nadaljuje in še kar nadaljuje. Do kdaj? Takšna počasnost sodišča je lahko za gospo usodna. Mimogrede lahko tudi povem, da je pridržanje oseb na zaprtih oddelkih domov za ostarele v nasprotju z ustavo in tudi vsi členi zakonov, ki določajo takšno skrbstvo, so prav tako neustavni oziroma v sporu z ustavo.
Zaenkrat ne bi govoril o imenih, a jasno je, da bo v primeru, da se kljub neštevilnim dopisom, ugovorom in prošnjam ne bo kmalu, torej pred sodnimi počitnicami takšna nevzdržna situacija človeško in pravično uredila, vsa zadeva izbruhnila na dan kot škandal.

Bodi Meško