Za nekaj dni je v Sloveniji vse drugo pozabljeno. Skoraj. Še o tem, zakaj je Bush prišel, se je zadnjih nekaj ur ni slišalo bore malo. Vsa pozornost je namenjena enemu gostu. Podobe so skorajda tragikomične.

Začelo se je že dan prej s prihodom Laure Bush. Potem se je samo še stopnjevalo. Oziroma se še bo. Vse skupaj bo končano danes zvečer. Šele potem se bodo znova vrnile stare teme. Do takrat pa še dobro, da imamo tudi evropsko prvenstvo v nogometu. Ob medijski in varnostni evforiji, ki spremlja obisk predsednika ZDA in njegove žene, je nogomet prava sprostitev.

Ampak nogomet je samo na TV3. Nacionalna RTV se je medtem posvetila vznesenosti obiska. Neverjetno. Poročevalci s terena so se v živo javljali z vsakega koraka. Stali so pred hoteli, pred letališčem, na cetah, pred gostilnami … in s teh pomembnih krajev so se javljali v živo. Voditelji in voditeljice so njihove nastope napovedovali z dramatičnimi glasovi. Novice, ki pretresejo. Kam bo stopila noga Laure in Walkerja.

Posebej zabaven je bil posnetek luči avtomobilov, ki so oslepile kamere pred hotelom Kokra na Brdu pri Kranju. Posnetki vstopanja ameriškega predsednika v hotel so ostali presevetljeni. Ampak gledalke in gledalci smo jih vseeno videli. Kot dokaz izjemne spretnosti varnostnikov in tega, da je bil novinar tam in da je vse to videl. Res lepo. Gotovo bo danes takšnih oziroma še bolj pomembnih podob še nekaj.

Ob redko doživljeni akciji, ki se je vtisnila v glasove poročevalcev, se je spremenila tudi dikcija in celo izrazi so postali nekako hollywoodski. Slovenija je, če poslušate nacionalno televizijo, preplavljena z agenti. Posebej letališče Jožeta Pučnika in Brdo. Najprej so bili samo ameriški, kasneje so se jim pridružili tudi slovenski. V glasu je bilo ob tem, ko so novinarji izgovarjali besedo agenti, nezmotljivo začutiti ponos.

Agenti so med nami. In navdušenje ob tem dejstvu je bilo nekako samoumevno. Tako kot je bil samoumeven široki nasmeh, s katerim je predsednik slovenske vlade pričakal predsednika ZDA. Začel se je menda najpomembnejši dogodek predsedovanja EU: Vrhunsko srečanje med EU in ZDA. Da nihče ne verjame, da bi se na njem lahko zgodilo karkoli pomembnega in da pravzaprav o ciljih srečanja nihče ne govori, niti ni tako zelo pomembno.

Tisto, kar šteje je, da je v deželo spet prišel predsednik ZDA. Vsaj za politike. Ljudje so namreč ostali povsem mirni. Nekako stoično prenašajo celo nevšečnosti, ki jih povzroča prestižni obisk. Reagirali so racionalno in zadržano. Pravo nasprotje medijski predstavi. Nobene evforije. Še Lauro Bush so na Tromostovju menda pozdravili samo Američani. Zvečer pa je itak večina spremljala nogomet. Tako kot povsod po Evropi.

Jani Sever