Dvajseta obletnica JBTZ je bila res nekaj posebnega. Ne zaradi okroglosti. Ampak zato, ker je na njej manjkal Igor Bavčar. Ko je bil predsednik vlade povprašan po tem ali je Bavčar do premoženja prišel na moralno sporen način, je odgovoril: “Moje osebno mnenje je, da danes nisem imel zajtrka in da komaj čakam kosilo.”

Nerodno. Tasič je novinarjem povedal, da je bil Igor Bavčar vedno zelo sposoben človek, ki je naredil, kar se je odločil narediti. Franci Zavrl pa je na podobno vprašanje, v katerem je bil uporabljen tudi termin tajkun, odgovoril, da bi bilo najprej potrebno definirati, kaj ta beseda sploh pomeni, koga označuje. Skratka razumeti je bilo, da o Igorju Bavčarju nihče od nekdanjih soborcev noče govoriti. Kar seveda ni bilo nikakršno presenečenje. Konec koncev so se dogovorili, da Igorja na praznovanje ne bo. Kar je nekoliko pokvarilo vtis.

Kar je žalostno. A kaj hočemo. Predsednik vlade Janez Janša je v vojni s tajkuni in javnost med njih prišteva tudi Igorja Bavčarja. Za to je zaslužen tudi sam predsednik vlade, ki je definicijo tajkuna vendarle nekoč že podal. Kljub temu, da je takrat s svojo izjavo ciljal na nekega povsem konkretnega Jankovića, je v definiciji mogoče prepoznati tajkunski princip, ki v rahlih modifikacijah velja za mnoge tranzicijske bogataše. In nobenega dvoma ni, da se beseda tajkun v Sloveniji uporablja slabšalno.

Pred časom je za Demokracijo Janez Janša povedal: “Tajkun je nekdo, ki je pred leti prišel v na pol privatizirano podjetje s prazno aktovko, danes pa ima na svoje ime vpisanih ali naokrog parkiranih za milijone evrov delnic ali deležev tega istega podjetja.” Temu je potrebno seveda dodati še Janševe besede o tajkunsko-političnih povezavah, ki jih je izrekel v Državnem zboru: “Vlada bo okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu…”

Vendar tudi potem slika še ni popolna. Vsekakor jo je potrebno dopolniti še z nekaj detajli, ki dajo misliti, da predsednik vlade vseh niti vendarle nima v svojih rokah in da se mu kakšen načrt včasih tudi izjalovi. Oziroma, da ga kakšen nepričakovani zavoj neprijetno preseneti. Po aretaciji gradbenih tajkunov so se stvari odvijale bliskovito. Potem pa je v javnost zašlo nekaj magnetogramov, v katerih so se pojavila napačna imena ljudi, ki so blizu predsedniku vlade. Od takrat o aferi bolj malo slišimo.

Videti je, kot da podobno velja za Igorja Bavčarja. Kljub temu, da sta primera Bavčar in Šrot povsem primerljiva, se zdi, da za privatizacijo Pivovarne Laško in Istrabenza pred državnimi inštitucijami ne veljajo isti vatli. Kar v pravni, demokratični državi, za katero so se borili JBTZ, ni najbolj prijetno. In četudi bo rezultat na koncu v obeh primerih najverjetneje zelo podoben - dobili bomo dve novi, močni in bogati družini - to enostavno ni v redu. Je pa poučno in predstavlja še en precej velik detajl na slovenski tranzicijski sliki.

Vsi člani JBTZ, na čelu s predsednikom vlade, se tega seveda zelo dobro zavedajo. To so njihove včerajšnje besede jasno potrjevale. Premierove še posebej. Janez Janša ima še nekaj tednov na razpolago izgovor o svoji prezaposlenosti, ki ga vedno pogosteje uporablja. Po koncu predsedovanja EU bo tega konec, a predsednik vlade se seveda moti, če misli, da ljudje že sedaj ne opazijo, da izgovor vedno uporabi ob neprijetnih temah, na katere nima dovolj dobrega odgovora.

Jani Sever