Biti ali ne biti?

Avtor Katja Lenart | 30. maj, 2008 @ 9:56

O slovenski glasbi in glasbenikih bi rada rekla kakšno. Pravzaprav o tem že dolgo razmišljam, ko jih takole spoznavam. In dolge debate nastajajo o tej temi. Pa dajmo eno še na tem mestu.

Po skoraj dvajsetih Švicih mikrofona boleče spoznavam glasbeno industrijo in nje kolesje. Ko smo oddajo štartali, mi je bilo jasno, da bodo porodni krči boleči in naporni. Sploh če si za vse skoraj sam. Ni tako preprosto, kot morda izgleda (slučajno vem - na nacionalki imajo za to, kar pri nas počne eden, lahko zaposlenih deset in več ljudi).

Glasbeniki, ki nastopajo pri nas (oziroma - iskrena bom - so sposobni v živo odigrati/zapeti 5-7 komadov) imajo dobre pol ure časa, da pokažejo kako dobri glasbeniki so. In oder je njihov, samo njihov. Tukaj niso zato, da bi mi z njimi (za)služili. V oddajo jih ne povabimo zato, da bi z njihovo točko vsebinsko zamašili blebetanje v družbi kvazi zvezd. K nam jih ne povabimo zgolj kot mimogredne glasbene goste.

In oddaja nima budgeta. Je pa njen cilj ves čas isti - predstavljati dobre glasbenike. Zares dobre. Take pač, ki lahko muzicirajo v kakršnihkoli pogojih. In ki bodo v studiu 141 uživali, ki se bodo tam lahko sprostili in resnično pokazali svoj talent.

V vsej zgodovini oddaje sem doživela marsikaj. Društvo mrtvih pesnikov, ki sem jih, denimo, povabila v goste ravno v času, ko so se vrnili na slovensko glasbeno sceno, so mi dali prvi misliti. Ko sem jih poklicala in jim razložila koncept oddaje so bili slišati navdušeni. Potem je navdušenje izginilo, ko sem povedala tudi, da nastop v oddaji žal ni honoriran. Ponudimo jim lahko, da se predstavijo javnosti, zaigrajo nekaj (ne samo enega) svojih novih ali starih komadov in se predvsem - bodimo še malce realni - spromovirajo. Razložila sem tudi kako je z ozvočenjem, da bi bilo fino, če so lahko čimbolj akustični (predvsem zaradi prostora samega). Da bi imeli še boljšo predstavo o vsem skupaj pa sem jim predlagala, naj si ogledajo katero od prejšnjih oddaj. Da dobijo občutek, kje in kako bodo igrali.

Pa so povabilo odklonili. Ker so se odločili, da zastonj ne bodo več igrali (resnično me zanima, koliko so pokasirali za nastop v tisti nedeljski oddaji, v visokoproračunski oddaji na nacionalki, nekaj tednov kasneje). Pa tudi v akustiki studia 141 naj ne bi šlo (priznam, playbacka pri nas ne furamo).

Okej, sem si rekla. Ni panike. Štekam. Jebiga, nimamo vsega, kar zahtevate. Naj dobi priložnost kdo drug. In jo tudi je. Zdaj celo tu in tam zapredem od ponosa in iskrenega veselja, ker ugotavljam, da jih je vedno več - in to res dobrih, ki nas kontaktirajo sami. Ker so ugotovili, kaj lahko dejansko od tega imajo.

In pridejo, mnogi celo ves glasbeni repertoar prilagodijo naši oddaji in nje pogojem. Brez honorarja, brez hude studijske opreme. Pravijo, da je ton čisto okej in vzdušje, da je posebno. Sprostijo se in prilagodijo ambientu. Tako kot se morajo glasbeniki mnogokrat prilagoditi odru in pokazati svoje resnične sposobnosti.

Razmišljam dalje. Nastopi glasbenikov v slovenskih medijih niso honorirani (dasiravno - kot je to vedno in povsod- tudi v tem poslu računam na izjeme). Ko jih povabijo v tisto nedeljsko oddajo (poudarjam, da gre za visoko-budžetno produkcijo, z množično in honorirano ekipo), oddaji s tem morda celo dvignejo rejting.

Kar slišim jih, urednike:
“Naj pride Werner svoj ta novi komad odpet…a veš, kako bomo zažgali. To hočejo ljudje.”
In ga res pride, playback že obvlada, morda - ker več kot očitno se zna prodajati - dobi celo avtorski honorar. Kdo bi vedel.

In ko se takole pogovarjam z znanimi, manj znanimi in neznanimi glasbeniki, mi potožijo, da ne bodo več nastopali na nacionalki, ker se jim tak sistem že rahlo gravža. Mnogi odklanjajo nastope na televizijah, ker visokoproračunske oddaje samo glasbenikom ne plačajo soustvarjanja programa. Če lahko plačajo vse ostale - in to ne malo - naj plačajo tudi glasbenike, ki jim delajo program, pravijo. Pošteno.

A slovenski glasbeni prostor je povrh vsega tudi rahlo (pre)nasičen. In rahlo monoton. Pa prežvečen in pokopiran.

Alternativnih ali spodobnih glasbenih oddaj pravzaprav ni več, ker večinoma pač niso profitabilne.

Povsod gledamo in poslušamo isto glasbo, sto in več variacij in mutacij narodnozabavne glasbe, eni in isti šlagerji tipičnega rock-pop slovenskega benda, miksi in remiksi in priredbe, eni in isti aranžmaji in tekstopisci, da o turbo folku (preden se mi docela ne obrne želodec) raje ne govorim.

Kje je originalnost, kje so novosti, kje so pravi glasbeniki? (vprašanje za lene medije)
Koliko glasbenikov glasbo dejansko ustvarja in ne le kopira in prireja, da bi se ja bolje tržila? (slednjim trkam na vest in se zgražam)
Kako je možno, da vrhunski slovenski kitarist dobesedno životari in komajda zasluži za najemnino (videla na lastne oči, slišala na lastna ušesa)?
Zakaj je pri nas tako težko prodati (zares) kvalitetno glasbo?
In kako to, da slovenski mediji dejansko podpirajo playback, ignorirajo plagiatorstvo in ustvarjajo umetne in bizarne glasbene zvezdnike?

In - mar ni že čas, da se na naši sceni pojavi še kakšen vsesvetovni fenomen, pogumen in inovativen, kot je bila glasba bratov Avsenik? In to mislim smrtno resno.

Katja Lenart


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/05/30/biti-ali-ne-biti/