Krinka militarizacije
Avtor Elena Pečarič | 29. maj, 2008 @ 10:26
Nismo naivni in se prav gotovo vsi dobro zavedamo, da je bila EU ustanovljena s primarnim namenom uveljavljanja ekonomskih, gospodarskih in političnih interesov najmočnejših držav članic. Med prioritetami oblikovalcev Lizbonske pogodbe še zdaleč niso vprašanja demokratičnosti delovanja evropskih institucij ali vprašanja povezana s spoštovanjem človekovih pravic.
Še vedno vztrajamo pri branju, poskusom razumevanja in analizi vsebine Lizbonske pogodbe, prav na delu, ki je zelo obširen, kar nam daje slutiti, da je tudi pomemben. Zato si zasluži obravnavo. Poglavje, ki govori o skupni zunanji in varnostni politiki. Pristojnost Unije na področju skupne zunanje in varnostne politike zajema vsa področja zunanje politike in vsa vprašanja, ki so povezana z varnostjo Unije, vključno s postopnim oblikovanjem skupne obrambne politike, ki lahko vodi do skupne obrambe. Unija bo imela »operativno sposobnost, oprto na civilna in vojaška sredstva. Unija jih lahko uporablja pri misijah zunaj svojih meja za ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in krepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov. Za izvajanje teh misij se uporabijo zmogljivosti, ki jih zagotovijo države članice.«
V tem delu se s številnimi členi konkretno spodbuja posamezne države članice, da razvijajo vojaško tehnologijo in spodbujajo militarizacijo ter postopno izboljšujejo svoje vojaške zmogljivosti. Seveda vse iz varnostno preventivnih razlogov ali kot humanitarno posredovanje z namenom ustavitve ali preprečevanja nasilja, terorizma in vojn. Težnje k skupni evropski vojski se kaže skozi različne posredne in neposredne ukrepe, ki jih bodo države članice zavezane izvajati ali pa bodo spodbude tako mamljive, da se jim ne bo dalo odreči. Tudi ne za ceno dvigovanja kvalitete življenja državljank in državljanov ter demokratičnih procesov.
Lizbonska pogodba definira Unijo kot posredno oz. predstavniško demokracijo in to posrednost ali še bolje posredovanost bomo imeli možnost šele prav izkusiti v vsej svoji razsežnosti, globini in dimenzijah. Znašli se bomo v neskončnem labirintu neobvladljive birokracije, administracije in tavanja od institucije do institucije in nobena ne bo zares pristojna. Izgubljali se bomo v členih, določbah, smernicah, uredbah in direktivah, v iskanju argumentov za dokazovanje »svoje pravice«. Močno dvomim, da bomo na tem navdušeni in da se bomo počutili kot aktivni državljani. Predstavljeni nas bodo poslanci v Evropskem parlamentu katerega delo državljanke in državljani ne poznamo, tako kot ne poznamo strank v Evropskem parlamentu. Naši sedanji EU poslanci o svojem delu v parlamentu praktično ne poročajo, pa tudi mediji jih o njihovem delu, dosežkih in rezultatih ne sprašujejo.
Zato se zdi še kako pomembno in ključno vprašanje kako bomo državljanke in državljani lahko vplivali na vprašanja varnosti, obrambe ali bolje kako se bosta ti dve besedi lahko zlorabljali glede na interese in potrebe gospodarskih in političnih elit. Nam je kdo povedal, da nas poleg nacionalne in NATO čaka še ena vojaška struktura? Niso bile propagandne besede o združevanju in povezovanju Evrope prav mir, sodelovanje, medkulturni dialog, in podobne sopomenke, ki opisujejo sožitje ne pa militarizacije. Ni mehanizmov in ni varovalk, ki bi preprečevale zlorabe. A že sam namen, dodatne militarizacije, novih vojaških struktur in sistemov je dovolj zgovoren, kam se nas pelje. Pri tem ni potrebe po moraliziranju, ampak se ve, da gre za strateške interese.
Očitno še nismo sprejeli v zavest, da nas bodo »neposredno predstavljali« poslanci v Evropskem parlamentu. Morda pa tega ljudje sploh ne vedo. Kako bi le vedeli, ko pa nihče ne govori o vsebinah, spremembah in novostih, ki jih bomo ob sprejetju pogodbe dolžni sprejeti. Saj so drugi tako hoteli in odločili za nas ter namesto nas. Spomnimo se le na domače obrambne afere, ko se zdi, da gospodje kupujejo razno-razne vojaško opremo s tako lahkoto, kot bi kupovali igrače. In prav za igračke gre! Kdo potrebuje vso to opremo, oklepnike? Saj res, kdo ve, kam je izginila vojaška bolnica, kdo se z njo igra? Z vso opremo, ki bi lahko koristila v drugih bolnicah. Pri tem je občudovanja vreden g. Karel Erjavec, ki poizkuša igrati resnega obrambnega ministra in je pri tem že komičen, v prostem času pa se prelevi v zagovornika najšibkejših skupin, upokojencev in borca za socialne pravice. Kot bi živel v dveh paralelnih svetovih.
Lizbonska pogodba aktivno spodbuja države članice k povečevanju izdatkov za vojaške aktivnosti in krepitvi EU – NATO sodelovanja, nadalje omogoča ustanavljanje nekakšnih vojaških nadskupin močnejših ali naprednejših držav članic, ki kažejo večji interes za tesnejša in močnejša vojaška partnerstva. Odločitve, ki se bodo sprejemale znotraj teh partnerstev se ne bodo delile z drugimi članicami. Države članice, ki glede vojaških zmogljivosti izpolnjujejo višja merila in so sprejele večje medsebojne obveznosti vzpostavijo stalno strukturo v okviru Unije. Za razmejitev pristojnosti Unije velja načelo prenosa pristojnosti. Za izvajanje pristojnosti Unije veljata načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Za vsakega, ki nekoliko razume pravniški žargon ve, da gre za piramidalno strukturo, za hierarhijo, kjer odločajo številčnejši, večji, močnejši in postanejo še močnejši ter nepremagljivi.
Države članice se zavezujejo k razpolaganju Unije z njihovimi civilnimi in vojaškimi zmogljivosti za izvajanje skupne varnostne in obrambne politike. Ustanovi se Evropska obrambna agencija z namenom razvoja obrambnih zmogljivosti, raziskav, nabave in oborožitve, le-ta bo imela pristojnosti ugotavljanja operativnih potreb, vzpodbujanja ukrepov za njihovo izpolnjevanje, izvajala bo ukrepe, ki so potrebni za krepitev industrijskih in tehnoloških temeljev obrambnega sektorja. Visoki predstavnik Unije, ki ga imenuje Evropski svet, bo vodil skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko. In pri vsem tem nam gre dobesedno na smeh, ko naletimo na sledeče stavke: »Vsak državljan ima pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije. Odločitve se sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani. Institucije dajejo državljanom in predstavniškim združenjem na ustrezen način možnost izražanja in javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije. Institucije vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo.«
Elena Pečarič
Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si
URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/05/29/krinka-za-militarizacijo/
Klikni tukaj za tiskanje