Na dvorišču [1] hostla Celica smo včeraj v rumenem soncu poslušali pravljice, ki so nas z zgodbo, glasbo in sceno povabile v pravljično deželo Indije. Ustvarjalci projekta [2] Pravljice bravljice so pričarali tako globino lepot kot revščino indijske dežele. S svojo dobro voljo so zbrali nekaj evrov prostovoljnih prispevkov za osnovno šolo Luč upanja ([3] Piali Ashar Alo) v Kalkuti, v Indiji. Govorili smo z Mojco Gayen, ki s svojim možem Anupom, vzpodbuja brezplačno izobraževanje indijskih otrok. Februarja 2008 sta odprla vrata šole Luč upanja za otroke, ki nimajo staršev ali pa jim starši šolanja ne morejo omogočiti. Želijo si sprejeti še več otrok in tako vliti upanje še kakšnemu otroku in indijski družini. Vaša pomoč je dobrodošla! Vsak evro šteje! Predstavnik projekta v Sloveniji je [4] Borut Hočevar.

Da bi si predstavljali, kaj pomenijo obute noge indijskega otroka, si lahko ogledata tudi predstavitveni film šole Luč upanja:

Maja Malus