Ko se je pred tremi tedni moj brat vrnil iz Honkonga je prinesel vsemogoče električne igračke, po domače gadgete. Kul, sem si rekel. Tam je elektronska roba cenejša kot v Evropi, v Sloveniji pa nekaterih svari sploh še nimamo. Ko mi je pokazal famozni Appelov I touch sem se v mislih, tako po combrejevsko, spomnil občutka, ko so tastari prišli iz Italije in s seboj prinesli Kinder jajček, takrat zelo redko in pri otrocih zelo cenjeno dobrino. Spraševali smo se, kakšno igračkasto presenečenje tokrat za nas skriva ta redka dobrina?

Tudi I touchu je neke vrste super jajce presenečenja. Gor maš gps, da se ne zgubiš v urbani džungli, povezavo na spletno medmrežje, če si v množici ljudi osamljen, prostora za 128 albumov, skratka ni da ni. Res kul, sem si rekel še enkrat. Ko sva se z bratom vozila po Ljubljani in sprobavala pridobljeno inovacijo, se nekako nisva mogla odločiti, kaj bova poslušala, kar je pri skoraj 20.000 naloženih komadih res težko. Preskakovala sva komade in na koncu pristala na poslušanju radia.
Takrat sem se spomnil na Bruca Springsteena in njegov komad 57 channels and nothing’s on. Sedaj je tako tudi z glasbo. Prek neta lahko ‘dobimo’ kakršno koli glasbo hočemo. Doma imamo ogromne arhive in se okoli hvalimo, kaj vse da imamo. Vprašanje pa je, koliko te downloadane glasbe dejansko ljudje preposlušajo? Tisti, ki kupujemo albume, ker imamo fetiš na oprijemljive stvari, ker se radi poglobimo v nekega izvajalca, ker imamo v avtu le en ali dva cedeja, ki ga poslušamo znova in znova, smo postali ogrožena vrsta.
Slovenci smo, v primerjavi s prebivalci stare Evrope, še bolj podivjali, saj so nam v glavo vbijali floskule, kaj vse smo zamudili v zadnjih 50 letih. Brez skrbi, nalogo so opravili dobro. Po blaznosti, pa smo staro celino že prehiteli po levem odstavnem pasu. Postali smo fastfood konzumenti glasbe in popularna glasba je postala happy meal na drive inu. Pa dober tek.

Kosta