Direktor ATVP Damjan Žugelj je za TVS povedal: “Tožilstvo v Celju je prejelo našo kazensko ovadbo zoper direktorja Pivovarne Laško Boška Šrota.” Podobno je Žugelj izjavil za POP TV. Čeprav na koncu vendarle ni povsem jasno, kaj se je zgodilo. Očitno je samo to, da se Agencija za trg vrednostnih papirjev trudi. In da bo proti Šrotu na koncu ovadba skoraj gotovo vložena. Ali da se je to morda res že zgodilo. Skoraj istočasno je na merjenju javnega mnenja za POP TV in Dnevnik vladi Ninamedia namerila najnižji rejting doslej.

Obe novici sta seveda lahko beremo skupaj. Dodati jima je treba še nižje rezultate vseh ostalih strank, med katerim SDS zaseda še vedno solidno drugo mesto, medtem ko so njene vladne partnerice z izjemo Desusa, povsem na tleh. Ob tem ni nepomembno, da se afera Patria obrambnega ministra Karla Erjavca tako rekoč ne dotakne. Kot da bi ljudje vedeli, da je zanjo v vsakem primeru odgovoren nekdo drug, oziroma, kot da zgodbe še niso povsem jasno doumeli. A tudi to še pride na vrsto.

Razklanost vladnih strank glede protitajkunske vojne vladi vsekakor ne koristi. SDS je breme bitk prevzela na svoje rame. Janša je svojim strankarskim kolegom konec koncev celo dejal, da je izid odvisen od njih samih. NSi ji stoji ob strani. Desus je zadržan. SLS pa pogumno, včasih se zdi skorajda samomorilsko, nasprotuje nekaterim manevrom in stopa v bran Boška Šrota. Poslanec Josip Bajc je denimo opozoril, da je direktor ATVP Damjan Žugelj, s komentiranjem ovadbe, prekoračil svoje pristojnosti.

Bajec pravi, da so nekateri pomešali svoje vloge, da to kaže na močno politično motiviranost za vplivanja na postopek in da to za slovensko demokracijo ni dober znak. Glede prvega dela trditve vsekakor ni dilem. Močno politično motiviranost za vplivanja na postopek je že pred časom napovedal sam predsednik vlade in ljudstvo je to politično zavezo sprejelo in jo celo nagradilo z dvigom priljubljenosti njegove stranke. Odgovor na vprašanje, kaj to pomeni za demokracijo, je najbrž nekoliko težji.

Brez političnih zavez za boj proti domnevnemu kriminalu na najvišjih ravneh, gotovo ne gre. Težava je, kot se zdi, nekje drugje. V tem, da te zaveze niso v vseh primerih enake. Videti je, da primera Istrabenz in Laško enostavno nista obravnavana z enako odločnostjo. Dodatni sum v jasnost politične zaveze za boj proti politično gospodarskim povezavam, pri katerih obstaja utemeljen sum korupcije, predstavlja očitna nezainteresiranost slovenskih organov pregona za primer nakupa oklepnikov Patria.

Rezultati zadnje javnomnenjske meritve potrjujejo, da protitajkunska vojna ni dovolj okrepila prve vladne stranke, da bi ta lahko prevzela vodstvo. Hkrati opozarjajo, da se relativna moč SDS avtomatično ne prevaja v priljubljenost vlade. Obenem pa padci rejtingov vseh strank sporočajo, da se na protitajkunsko vojno niso znale najbolje odzvati. Praktično vse imajo z opredeljevanjem do tajkunov težave. Odgovoriti na vprašanja o tem, od kod izvirajo in kakšen odnos naj politika do njih zavzame, ni enostavno.

A politično gospodarske povezave, pri katerih obstaja utemeljen sum korupcije, slej ko prej ostajajo eno izmed osrednjih predvolilnih vprašanj. Niti ne toliko zaradi realnih posledic, ki jih prinašajo. Bolj je odnos do njih pomemben zaradi tehtanja vtisa poštenosti politike, ki jo bodo volivke in volivci izbirali čez nekaj mesecev. To je vsekakor eden najbolj pomembnih elementov pri sprejemanju odločitev, če ne celo najpomembnejši. V državi, kjer je korupcija že nekaj leta velika politična tema, to ni presenetljivo.

Pred štirimi leti je SDS zmagala na volitvah kot borka proti korupciji. Danes je Delo objavilo anketo, po kateri je več kot 67 odstotkov vprašanih prepričanih, da je v Sloveniji zdaj korupcije več kot pred štirimi leti. Precej zoprno. Aretacije in ovadbe tajkunov bi morda lahko ta vtis morda omilile. Ampak ljudi ne gre podcenjevati. Njihov pomen lahko namreč hitro zbledi, če se zdi, da je vojna zastavljena selektivno. Da vladna stran v parlamentu preprečuje debato o tej temi in da se na vse pretege trudi ukiniti Komisijo za boj proti korupciji.

No, do volitev je še nekaj časa. Morda do takrat doživimo še kakšno ovadbo ali vsaj preiskavo proti prijateljem SDS. Morda proti kakšnemu direktorju v kakšnem državnem podjetju. Morda celo proti kakšnemu “trgovcu” z orožjem. Čeprav drži, da je upanja za kaj takšnega bore malo. Celotno dosedanje delovanje SDS je bilo v njenem mandatu namreč celo precej bolj ekskluzivistično kot nekdanje vladanje LDS. Kdor ni z nami, je proti nam, je bil namreč osnovno politično vodilo zadnjih štirih let.

Zgodba Boška Šrota je ena izmed najboljših ilustracij tega političnega mota.

Jani Sever