Nekateri obožujemo zvok debelih dežnih kapelj, ki ob stiku s tlemi ali okensko polico, ustvarijo doživeto melodiko in ustaljeno ritmiko. Nekateri v dežju ne prepoznajo glasbenih tonov, temveč ga smatrajo za nujno zlo, ki je del vremenskega ciklusa našega planeta. Večini, sodeč po prebiranju številnih internetnih forumov in nehote slišanih pogovorih v kavarni, pa verjetno ni bil všeč zvok, ki se je na deževni torek neprepričljivo vil iz domačih sprejemnikov, naravnanih na nacionalkin prenos beograjske Evrovizije. Strinjali bi se lahko, da nekoč raznolik, priljubljeni in odmevni glasbeni spektakel nikakor ni več to, kar je bil.

Bob Marley je nekoč, nekje na drugi strani poloble izjavil, da je glasba tisto orodje, ki nam obudi in ustvari različna čustva ali spomine, lahko pa predstavlja tudi vir komunikacije, stimulacije, znanja ali relaksacije. Evrovizija je klonila pod globalnimi trendi, ki glasovanje za določeno skladbo razume kot preprosto orodje glasbenega populizma in postala prizorišče t.i. trash-popa. Irce, ki očitno na vse načine poskušajo doseči tisto, kar jim je uspelo med leti 1992-1996, je verjetno pokopal pojoči puran, Slovenci pa smo z zajeto mero apatije spremljali, kako je našo misico vzel vrag.

Adorno bi v tem trenutku verjetno dejal, da družbenost glasbe ni zvedljiva na njene družbene učinke, se pravi, da glasba v svoji totaliteti nosi totaliteto družbe, v njeni notranji protislovnosti oziroma imanentni strukturi tiči družbeni antagonizem. Evrovizijska glasba je postala brezkoristni, nefunkcionalni objekt, ki se ga ne da več pripeti na nobeno referenco in hkrati tudi zaradi njene izraznosti ni mogoče razbrati družbene resnice. Glasba naj bi bila v svoji osnovi znanilec skupnosti, ki se poraja okrog glasu kot prvega znaka življenja in ki ji pripadaš kot poslušalec oziroma naslovnik. Pa Slovenci v prihodnje še želimo nastopati na Evroviziji? Verjetno da.

Kljub temu, da se skoraj vsako leto, ob izboru predstavnika, ki bo našo državo zastopal na naslednji Evroviziji, držimo za glavo in vsake toliko pristavimo (ne)primeren komentar, si nekje globoko v sebi želimo zmage. Prireditev je navsezadnje skupni projekt držav evropskega prostora (no ja, recimo), ki nudi zmagovalcu zajeto mero promocije, potrditve in prepoznavnosti. Ker se na akterja veže nacionalna simbolika države, lovorika zmage pade in vpliva tudi na celotno državno skupnost in nacionalno zavest. Na tem mestu se vzpostavi družbena fantazma, ki v analitičnem smislu vedno predstavlja neko uspelo srečanje oziroma skladno dopolnjevanje v razmerju z družbo. Evrovizijska glasba je potemtakem samo mesto utopije, ki nekaj obljublja, kar ji daje status objekta fantazme in jo hkrati postavlja na mestu, kjer družbenega antagonizma ni.

Dober primer take utopije je bil verjetno torkov trenutek, ko sta evrovizijska voditelja počasi odpirala zadnje pismo, v kateri bi lahko bila slovenska vozovnica za finale tekmovanja. Nacionalkin komentator je ves živčen vstal iz svojega mesta in to v besedi delil z gledalci, številni gledalci pa so mu verjetno nevede sledili. Ko sta voditelja izrekla prvo črko imena zadnje države, ki se je tisto noč uvrstila v finale, je padel zadnji up. Fantazmi evrovizijskega uspeha se tudi tokrat ni uspelo postaviti nasproti družbeni realnosti in pokazati njeno neresničnost.

Zopet pa je logiki fantazme sledila logika simptoma. V nasprotju z družbeno fantazmo, ki se nagiba h konformizmu, je razumljiva in nemoteča ter ne zahteva nobene konkretne interpretacije, pa se simptoma vedno drži neko neugodje, nerazumljivost, ki zahteva odpravo tega neugodja. Najboljši indikator tega je bil komentatorjev izdih, ki je verjetno ponazarjal nekaj v smislu ‘’spet smo zajebal” in pa pravi izbruh razprav na internetnih forumih, ki so našo predstavnico instantno zreducirale na neko nesposobno, netalentirano bitje. Simptom namreč s svojo dinamiko zahteva vedno nove označevalce v neustavljivem drsenju, v neskončni igri metafor in metonimije, ki poskušajo prikriti neugodje. S takšno simbolno tvorbo se bo po nekaj dneh, tako kot vsako leto, zapolnilo praznino, ki predstavlja mesto realnega sredi simbolnega.

Sicer pa poseg v psihoanalitične vode v primeru Evrovizije morda res ni potreben. Naslednje leto se bo zgodba verjetno ponovila, sami pa si bomo do takrat predvajali tisto, kar zasluži oznako glasba.

Marko Orel