Po Bošku Šrotu je svoje bogastvo razkril še Igor Bavčar. Je velik lastnik Istrabenza. Tako kot je Šrot velik lastnik Pivovarne Laško. Nič nepričakovanega. A kljub temu je novica seveda pomembna, saj dopolnjuje podobo slovenske družbe in njenih pravil obnašanja. Skoraj hkrati sta v javnost prišli še dve pomembni vesti. V Petrolu si je vlada premislila in ne namerava vztrajati pri enotirnem upravljanju. Na Finskem pa je policija priprla dva zaposlena v Patrii, zaradi suma korupcije pri poslu s Slovenijo.

Kaj pomenijo vse te novice in kako jih je mogoče brati skupaj? Pravzaprav je sledenje precej enostavno. Na kratko: Slovenija ni Finska. Si predstavljate, da bi slovenska policija preiskovala največje orožarsko podjetje zaradi njegovih domnevno koruptivnih poslov s tujino? Ne, to se prav zares zdi povsem nemogoče. V Sloveniji je ob primerih korupcije vedno mogoče predvsem izpostaviti delitev na naše in njihove. In preiskuje se seveda predvsem njihove. Še več, če vmes pride kakšen naš, preiskave izgubijo pospešek.

Kaj se je že zgodilo z gradbeniško-tajkunsko afero? Po tem, ko se je v njej začelo omenjati kar nekaj imen, ki so bolj ali manj ohlapno povezana s predsednikom vlade, se o njej nekako ne govori več tako velikopotezno. Zdi se celo, kot da je najbolj očitna posledica spektakularnih aretacij, da ceste ne bodo zgrajene takrat kot napoveduje vlada. Zaplet s Šentviškim predorom je vsekakor mogoče brati kot napoved Zidarjevega maščevanja. Hkrati pa SCT kajpak še naprej zmaguje pri javnih naročilih.

Razliko je mogoče opaziti tudi pri odnosu do Boška Šrota in Igorja Bavčarja. Čeprav gre za precej podobni zgodbi. Oba direktorja sta, oziroma sta bila, člana političnih strank. Ko sta postala direktorja, vsaj uradno nista bila izjemno bogata. Nekaj let kasneje sta oba milijarderja oziroma vsaj milijonarja. In oba sta sedela na sestanku pri predsedniku vlade, ko so mešetarili z Mercatorjem in Delom. Kljub temu njun status ni enak. Med njima je tudi ena velika razlika. Šrot se je s premierom razšel, Bavčar ne.

Nasprotno, Bavčarjeva vloga v Petrolu, kjer si je vlada nameravala, s spremembo načina upravljanja, zagotoviti nekoliko dolgoročnejši vpliv na naftnega trgovca, je sicer ne povsem jasna, a gotovo pomembna. Ali je tudi s tem povezana novica, da si je menda prav predsednik vlade premislil glede uvedbe enotirnega upravljanja Petrola? Bi bilo vse skupaj videti preveč tajkunsko? Bi to tajkunstvo pripeljalo še bližje vladi in njeni prvi stranki, ki se je deklarirala kot borka proti tajkunstvu, od katere je odvisna usoda te vojne?

Temu primeren je tudi odnos do obeh “novopečenih” tajkunov. Boško Šrot in Igor Bavčar nimata enakega statusa. Enostavno se zdi kot da je Bavčarjevo tajkunstvo nekako bolj sprejemljivo. Nekako manj sporno. Čeprav se na koncu najverjetneje tudi v Šrotovem primeru ne bo zgodilo kaj zelo spektakularnega. A glede Bavčarja tudi nič ni slišati, da bi se na tožilstvu, na policiji, v Agenciji za trg vrednostnih papirjev ali v Uradu za varstvo konkurence vsaj približno tako intenzivno ukvarjali z njim ali z Istrabenzom kot se s Pivovarno Laško.

Finski kriminalisti so se lotili primera Patria. Se ga bodo tudi naši kriminalisti? Pričanje direktorja Zdenka Pavčka, ki je pred preiskovalno komisijo povedal, da sta ga obiskala Tone Krkovič in Darko Njavro in mu v roke potisnila dve vizitki, s pojasnilom naj pokliče predstavnike Patrie, če želi, da bodo dobili posel, je Njavro že zanikal. Torej s tem gotovo ni bilo nič. Tudi današnje pričanje Dragana Bavčarja, enega od vodij projekta Patria na obrambnem ministrstvu, najbrž ne bo prineslo veliko novega.

No, vse skupaj je vseeno zelo poučno. Ljudje opazujemo in si marsikaj tudi zapomnimo. In potem gremo nekateri tudi na volitve. Tudi, če to ničesar pomembnega ne spremeni. Konec koncev, naj bi bila, tako pravijo Finance, Bavčar in Šrot skupaj težka 30 odstotkov proračuna. A zgled Finske se kljub temu zdi zelo fin.

Jani Sever