Takšnega razpleta pred prvenstvom ni bilo pričakovati. Sezona v avstrijski ligi, uspeh Olimpije, Kopitarjeva druga odlična sezona v najmočnejši ligi na svetu - vse to in še kaj je vlivalo optimizem. Pa ni šlo. Nastope naših lahko označimo za slabe. Izpad v nižji kakovostni razred je upravičen. Vprašanje, ki se postavlja je, ali je to realnost slovenskega hokeja? Težava na prvenstvu niso bili porazi proti izrazito močnejšim reprezentancam Kanade, ZDA in tudi Slovaške. To so ekipe, ki se jim lahko kvečjemu solidno upiramo. Tekme z njimi so odličen poligon za nabiranje izkušenj, sicer pa za čim prejšnjo pozabo. Naše priložnosti bodo še vnaprej reprezentance kot so Francija, Italija, Norveška in Latvija. Na tekmi proti slednjim se je našim zalomilo. Bolje, zmračilo. Kje natančno, ne ve nihče. Kar je zaskrbljujoče. Kdor je ponoči zdržal ob gledanju Risov v boju proti Latvijcem, je hokejski fanatik, ki je lahko nad videnim upravičeno razočaran. Igra brez sistema, premalo drsanja, težave pri podajah, premalo priložnosti, preveč izključitev, nezbranost ob zaključku in še bi lahko naštevali pomanjkljivosti naših. Robert Kristan, naš najboljši mož v Halifaxu, je po enem izmed porazov poklapano razglabljal, da je to očitno realnost slovenskega hokeja. Vratarja je razumeti. Razočaranje je moralo biti res veliko. Pa vseeno. Najlažje je reči, da je to to, da bolje ne zmoremo. Težje je potegniti prave poteze. Za začetek poiskati razloge za blede predstave. Nato izbrati selektorja, ki bo znal sestaviti reprezentanco in peterke s kemijo. Težko bo vrhu krovne organizacije po vseh teh letih sprenevedanj dopovedati, da si igralci pred prvenstvom zaslužijo urejene pogoje za delo - mir v garderobi. Težko se bo že prihodnje leto vrniti med elito. Si pa to zaslužijo navijači, kajti to prvenstvo ni pokazalo realnih zmožnosti naših. In ja, lahko je biti po bitki general.

Nejc Jemec