Joško Joras je zaprosil za nujni sprejem pri predsedniku države. Želi mu izročiti pravnomočni sklep piranskega sodišča o odstranitvi cestnih ovir in ga povprašati, kaj bi on storil na njegovem mestu. Jorasu ne kaže ravno dobro. Ne slovenska vlada, ne predsednik republike, ne največja opozicijska stranka zanj nimajo razumevanja. Gladovna stavka tega ne bo spremenila, bo pa dala Jorasu novo publiciteto. In na koncu bo gotovo prinesla nekaj volilnih glasov Zmagu Jelinčiču. Jih lahko še komu drugemu?

Meja se gotovo ne bo spremenila in tudi cvetlična korita bodo najbrž ostala tam, kjer so. Ideje Matjaža Gantarja o tem, da naj Slovenija zapre mejni prehod, če Hrvaška svoje kontrolne točke ne premakne na vrh hriba ter poziv Boruta Pahorja, naj Hrvaška odstrani “žardinjere” in s tem pokaže svojo dobro voljo, so videti kot popolna utopija. No, važno je, da imamo na slovenski strani ideje, čeprav je mogoče iz njih razbrati predvsem to, da je zaplet ob Dragonji vendarle vedno bolj neprijeten.

Vedno bolj je namreč jasno, da se v Piranskem zalivu še dolgo nič ne bo spremenilo, in da bo meja do takrat pač takšna kakršna je. Na Dragonji in po sredi Piranskega zaliva. In da tudi po tem, ko bo dokončna, kar se bo zgodilo, ko bosta že obe državi članici EU in bo tudi med njima veljal šengenski režim, ne bo veliko drugačna. Ne glede na to, da bodo mnogi tudi takrat prepričani o njeni krivičnosti. Tako kot jih je bilo nekaj nezadovoljnih celo s sporazumom med Drnovškom in Račanom.

Sporazum, ki je že skoraj pozabljen, je bil kljub vsemu v Sloveniji sprejet z velikim zadoščenjem. Če bi bil sprejet tudi na Hrvaškem, bi bil za veliko večino v Sloveniji več kot sprejemljiv. Kljub temu, da Sloveniji, tudi po tem dogovoru, ne bi pripadel ves Piranski zaliv in da bi dobila samo nekakšen koridor do odprtega morja. Joško Joras pa bi ostal na Hrvaškem. Tam kjer je tudi danes, čeprav piransko sodišče odloča o njegovih koritih in je lastnik dela njegove posesti slovenski Sklad kmetijskih zemljišč.

A realnost je drugačna. Jorasova korita in zemljo nadzorujejo hrvaški specialci. In prav nič ne kaže, da bi njegova gladovna stavka to lahko kakor koli spremenila. Vprašanje je pravzaprav samo, ali bo s tem lahko pridobil simpatije v Sloveniji. Zdi se, da mu to vendarle vedno bolj uspeva. Vedno več je glasov, ki Jorasu priznavajo, da ima prav. Tisti bolj zmerni dodajajo, da morda ne izbira najboljših pristopov in prijateljev. Vendar mu priznavajo, da se bori za slovensko stvar. In da bi to morala bolje početi tudi vlada.

Situacija je nekako shizofrena in je postala med prvomajskimi prazniki skoraj tragikomična. Na Hrvaško so se odpravile množice slovenskih turistov. Bilo jih je rekordno veliko. Kar najbrž ni ravno znak domnevno zaostrenih odnosov med sosedama. Kar precej se jih je odpravilo na počitnice preko mejnega prehoda pri Jorasovi domačiji, kjer so menda v znak podpore gladujočemu Jorasu hupali in mahali iz avtomobilov. Potem pa so veselo in zadovoljno nadaljevali svojo pot na hrvaško obalo.

Pred leti je Jelinčič, pa še kar nekaj je bilo takšnih, rad govoril o pravični meji med Slovenijo in Hrvaško na Mirni. Zdaj o tem ne govori več. Konec koncev mu niti ni treba. Vsem je namreč jasno, da so njegove zahteve najbolj radikalne. Ob zadnjem protestu je najprej dejal, da ga k Jorasu ne bo, potem pa je le prišel in bil seveda v prvi vrsti. Joras je bil ob vsem skupaj skorajda neviden. On je samo žrtev. Tudi Marijan Podobnik ni bil videti dosti drugače. Zbrani so mu celo žvižgali, ko je govoril o evropski Hrvaški.

Kolone slovenskih turistov, ki odhajajo na Hrvaško in hkrati pozdravljajo Jorasa predstavljajo fenomen slovenske mentalitete, ki jo bodo na jesenskih volitvah poskušale izkoristiti skoraj vse politične stranke. Recept je kombinacija zmernosti in odločnosti. Jelinčiču njegove priložnosti seveda ne bo treba iskati. Povsem enostavno mu bo prehitevati vse, ki bodo zaostrovali svoja stališča. Najboljšo priložnost za uporabo magične recepture pa ima prva vladna stranka. Prav Jelinčič, Podobnik, Joras, … za to pripravljajo zelo dober teren.

Predsednik vlade, ki svojo zmernost vztrajno dokazuje, bo moral ob pravem trenutku pokazati samo še pravo mero odločnosti. Pri tem bi lahko šel precej daleč. Vse kar potrebuje je malo razumevanja za slovenski predvolilni čas na hrvaški strani. Ostali bodo vse to lahko bolj ali manj samo opazovali.

Jani Sever