Motijo me diplomirani omejenci. Ljudje, ki o neki temi nimajo pojma, a ker imajo doma na polici diplomo, si upajo z resnim obrazom razglabljati in celo učiti, kako je treba in kako naj bi bilo. Še hujši so nekateri magistri. Ti bi radi o svojem dragocenem magisteriju obvestili cel svet – z napisom na vhodnih vratih v stanovanju, s kratico mag. v telefonskem imeniku, s pripisom k podpisu v zasebnem, še tako kratkem elektronskem sporočilu. Kaj mi pomaga, da je moja soseda magistra ekonomije, če na hodniku pušča smrdeče čevlje? Da ne govorim o tem, da se jih je, vsaj med mojimi sovrstniki, največ odločilo za magisterij, ker po diplomi niso vedeli, kaj bi s sabo in so si na takšen lep način podaljšali mladost, čez nekaj let pa zvišali količnik brezposelnih na zavodu za zaposlovanje. O nadvse ponosnih nosilcih kratice MBA pa v tujini itak pravijo: Mediocre But Arrogant.

Ne me narobe razumeti – ne zaničujem pomena izobrazbe, pa tudi ne poveličujem tistih, ki izobrazbe nimajo. Pravi človek na pravem mestu je velika sreča za celotno družbo. Tako mi je lahko pri srcu nekdo, ki ni ravno najbolj pameten, izobražen in razgledan, je pa srečen v svojem poklicu in mu [1] njegova omejenost ni vzrok za dramatizacijo lastnega življenja.

Po drugi strani je ta isti človek, ki je prišel do diplome in se ima za velikega pametnjakoviča, lahko nevaren za družbo. Na univerzi so danes uspešnejši tisti, ki znanje »vsrkavajo skozi rit« (ko sedijo pri izpiskih) in ne s pametjo: pridni so pravzaprav v prednosti pred pametnimi že v osnovni šoli. Težava pa je v tem, da se je tak pametnjakovič »napiflal« za izpite na ozko specializiranem področju, njegove ambicije pa posegajo na mnogo širše območje.

Najbolj dramatični primerki diplomirane neumnosti so za nas državljane politiki in drugi za narodov blagor skrbeči ljudje. Ti se med predvolilno kampanjo šopirijo z mag. in dr. in dipl., ko pa se enkrat znajdejo v parlamentu ali kakšnih posvetovalnih organih, se izkaže ne samo, da nimajo pojma o stvareh, o katerih se morajo odločati. Poleg tega si tudi nočejo vzeti časa in se posvetiti obravnavani tematiki, prisluhniti strokovnjakom …

Predstavniki za stike z javnostjo so takim pametnjakovičem ščit pred neposrednimi vprašanji novinarjev in javnosti – zaščita pred razkrinkanjem njihove omejenosti. Kompenzirajo pa jo s tem, da sledijo vodjem in glasujejo tako, kot glasujejo oni. Temu se reče strankarska enotnost, z drugimi besedami – enoumnost.

Diplomirane in magistrirane omejence prepoznate po tem, da napišejo članek, ko je namenjen širšemu občinstvu, v komaj razumljivem jeziku. V besedilu je veliko tujk in pojmov, ker se avtorju to zdi pametno oz. drugače ne more. Povprečen bralec tovrstno besedilo zavrže po nekaj stavkih. Če pa se najde mazohist, ki tekst prevede v sebi razumljiv jezik, se izkaže, da članek nima ne glave ne repa, prav tako je brez podlage argumentacija v njem.

To, da je preprostost in kratkost znak nadarjenosti in uma – za diplomirano neumnost ni dejstvo. Ko delo diplomiranega omejenca zavračajo, v tem omejenec vidi bebavost delodajalcev ali spletke – zaroto proti njemu. Če mag. omejenca postavite na vodilni položaj, recimo za glavo katedre na fakulteti: omejenec naenkrat postane še pametnejši, katedra pa se poneumi. Kajti izobraženi omejenci so raje v družbi podobnih omejencev kot pa v krogu pametnih, ki jim lahko konkurirajo. Še ena prepoznavna lastnost: omejencem manjka smisla za humor, sploh na lasten račun.

Zame osebno pa je najhujše to, da po enem, dveh takih diplomiranih neumnežih, sodijo po navadi celo fakulteto, če ne celoten slovenski univerzitetno-izobraževalni sistem. Zato moja diploma na borzi dela stane manj, kot bi morala. Pri magisterijih pa je inflacija še toliko hujša: o vpisu nanj niti pomislila ne bom.

Agata P.