Obstojijo komadi klasične glasbe, ki postanejo v naši kulturi tako globoko zvezani z njihovo kasnejšo rabo v kakem proizvodu komercialne popularne kulture, da jih je od te rabe nemogoče ločiti. Potem, ko je bil [1] Mozartov Klavirski koncert št. 20 uporabljen v [2] Elviri Madigan, popularni švedski melodrami, se ga še danes pogosto označuje kar z imenom “Elvira Madigan”, in to celo pri resnih klasičnih izdajah kot je [3] DGG.

Kaj pa, če namesto, da izbruhnemo v adornovsko besnenje zoper tovrstni komercializirani glasbeni fetišizem, raje napravimo izjemo in odkrito priznamo krivdno ugodje ob uživanju v glasbenem komadu, ki je sam po sebi brez vrednosti in je v celoti zanimiv samo zaradi svoje rabe v proizvodu popularne kulture? Moj najljubši kandidat je “[4] Storm Clouds Cantata” iz obeh verzij [5] Hitchcockovega [6] Moža, ki je preveč vedel.

Ko je Hitchcock leta 1934 pripravljal prvo verzijo filma, je [7] najel Arthurja Benjamina (1893–1960), avstralskega skladatelja, pianista in dirigenta, da bi napisal glasbeni komad posebej za klimaktični prizor, ki se odvije v [8] Royal Albert Hall. Glasba, znana pod naslovom “Storm Clouds Cantata”, po besedah [9] D. B. Wyndhama-Lewisa (ki ga je [10] Auden označil za “samotni stari vulkan Desnice”), je uporabljena tudi v drugi verziji iz leta 1956, eni Hitchcockovih podcenjenih mojstrovin. [11] Bernard Herrmann, ki mu je bila dana priložnost, da skomponira novo kantato, je ocenil, da se Benjaminov komad tako zelo prilega filmu, da je priložnost odklonil. Herrmanna vidimo v vlogi dirigenta v prizoru, ki se odvija v Royal Albert Hall – sekvenca traja 12 minut brez vsakega dialoga, od začetka komada vse do klimaktičnega krika protagonistke, ki jo odigra [12] Doris Day.

Čeprav je kantata precej absurden primer poznoromantičnega kiča, pa vseeno ni tako nevredna zanimanja kot pa bi se utegnilo zdeti: ponuja minimalni scenarij tistega, kar je [13] Gilles Deleuze imenoval “abstraktno” občutje-dogodek – mir, poln napetosti, ki postane neznosen in se končno izlije v nasilno eksplozijo. Tu se je treba spomniti Hitchcockovih sanj, da bi v celoti zaobšel pripovedni avdio-vizualni medij in v gledalcu neposredno izzval občutja, tako da bi s kompleksnim mehanizmom usmerjal njegove emocionalne nevronalne centre. Rečeno v platonskih terminih: [14] Psiho v resnici ni film o patoloških ali teroriziranih osebah, ampak film o “abstraktni” Ideji Terorja, ki je realizirana v konkretnih posameznikih in njihovih nesrečah. V istem smislu tudi “Storm Clouds Cantata” ne ilustrira besed, še manj se nanaša na filmsko pripoved; ravno nasprotno, neposredno izzove občutje-dogodek.

So glasbeni komadi, pri katerih sovražimo to, da jih ljubimo: četudi se upirajo vsem našim načelom in okusu, pa se ne moremo upreti temu, da bi v njih uživali. Ko je v igri “Storm Clouds Cantata”, sem se pripravljen odpovedati krivdi in sovražnosti.

Slavoj Žižek

Prevedel Simon Hajdini