“Ne, ničesar ne boste mogli doseči, kar že ni bilo doseženo, ker človek najprej umre, potem išče svojo smrt in jo končno najde, slučajno, na tvegani poti svetlobe k drugi svetlobi, in reče: to je torej samo to.” (Klient, V samoti bombažnih polj)

“Ni pravila; so samo sredstva; je samo orožje.” (Diler, V Samoti bombažnih polj)

V škofjeloškem mladinskem kulturnem centru [1] Pri rdeči ostrigi je Teater Frnikula uprizoril dramsko besedilo [2] V samoti bombažnih polj, katerega avtor je francoski dramatik [3] Bernard-Marie Koltes. Dialog med dilerjem (Iztok Drabik) in klientom (Bojan Trampuš) — v dogajanje sta vključeni še Kaja Teržan in Urša Sekirnik iz skupine za eksperimentalni gib Arwa — je režiral Miha Kalan. Intimna klubska dvorana je sedeže tokrat nudila 40 obiskovalcem. Večji del prostora namreč zaseda dogajalni prostor. Stene so prekrite s črnim blagom, tla pa pokriva črn polivinil, na katerem je postavljena večja železna konstrukcija. Prihodnji dve predstavi sta razprodani, vodja teatra Gašper Braniselj pa obljublja majske ponovitve.

Klient v predstavi: “Jaz nimam nobenega čustva, da bi vam ga dal v zameno.”

Nejc Jemec