Pogosto smo lahko slišali, da je bil vzor za zaključni prizor Salome [1] Richarda Straussa Izoldina Liebestod, “ljubezenska smrt”; a kar ju bistveno razlikuje, je dejstvo, da Saloma v brezpogojnem aktu KAPRICE od kralja Heroda zahteva glavo Janeza Krstnika – ne terja stika z osebo, temveč s parcialnim objektom. To nas spomni na prvi stavek trpke kafkovske kratke zgodbe “The Hand” [2] Patricie Highsmith iz njene zbirke [3] Little Tales of Misogyny: “Mladenič je prosil očeta za roko njegove hčere in jo prejel v zaboju – njeno levo roko.” Tu pa mlado dekle od očima zahteva glavo moškega in jo tudi dobi.

Potem ko Saloma odpleše “ples sedmerih tančic”, ji Herod v zameno sprva ponudi bogastvo in dragocenosti vseh vrst, medtem ko ona trmoglavo zavrača ta nadomestek, vztrajajoč na izpolnitvi svoje želje, nenehno ponavljajoč “Zahtevam glavo Johanana!”, kot neke vrste prevertirana Antigona, ki je ni moč odvrniti od primernega pokopa njenega brata. Ta zahteva odzvanja v preprostem orkestralnem motivu, ki ga sestavljata terca in tritonus in ki ga prvič slišimo potem, ko Krstnik osorno zavrne Salomino ponudbo, in ki se v nadaljevanju večkrat ponovi, vse dokler, 34 minut zatem, ko ga je orkester prvič odigral, končno dobi besedilo: “Zahtevam glavo Johanana!” – nezavedna želja končno izbruhne v odkrito zahtevo.

“Ples sedmerih tančic” je treba zoperstaviti Salomini končni ekstatični potopitvi v užitek parcialnega objekta: ples je spektakel, uprizorjen za moški pogled, počasno odstiranje ženske skrivnosti, skrite pod tančicami, medtem ko gre v drugem primeru za avtističen užitek ženske same. Natanko TO je tisto, kar spravlja v grozo Heroda, ki se na stražnike obrne z zahtevo: “Man töte dieses Weib.” (”Naj se ubije to žensko.” Pomenljiva je brezosebnost tega ukaza – heideggerjanski “Man”, “se”, namesto “Ukazujem uboj te ženske!”) Uboj Salome, ki sledi, je obenem smrt ženske in smrt glasbe – v Salomi ima zadnjo besedo Herod, njegovim poslednjim besedam ne sledi melodična glasba, pač pa nekaj, kar je, če citiram [4] Richarda Lepperta, “bolj hrup kot glasba […], tradicionalna sonorna inskripcija moške avtoritete, vojaški zvoki trobil in tolkal, ritmično poudarjeni z največjo možno jakostjo zvoka” – kakor da moška beseda ne bi bila dovolj za zadušitev izbruha ženskega seksualiziranega glasbenega užitka, temveč potrebuje oporo v nasilnem vzkipu hrumečega hrupa.

Slavoj Žižek

Richard Strauss, Salome, [5] Herbert von Karajan, [6] Dunajski filharmoniki

Prevedel Simon Hajdini, opremil Jonas Žnidaršič

*”Naj se ubije to žensko!”