Evropsko sodišče za človekove pravice je odločilo. Ljubu Sircu, zaradi kršenja pravice do razsodbe v razumnem roku, pripada odškodnina 20.000 evrov. Sirc že skoraj dve desetletji čaka, da mu Slovenija vrne, kar mu je bilo odvzeto. Tudi sicer je Sirčeva zgodba grozljiva. Ugledni mož, ki je star 88 let, s Slovenijo res ni imel sreče. Bil je obsojen na montiranem procesu, odvzeto mi je bilo premoženje, kandidiral je za predsednika republike in zdaj mu je Evropa dosodila odškodnino. Ob njegovi zgodbi bi se morali zamisliti.

Sirc z odškodnino upravičeno ni zadovoljen, pravi, da je to le “žepnina” v primerjavi s tistim, kar zahteva. Že od leta 1991 se namreč trudi, da bi mu država vrnila ali vsaj plačala odškodnino za premoženje, ki so ga državne oblasti po drugi svetovni vojni zaplenile njegovi družini. A nizka odškodnina ni edini vir njegovega nezadovoljstva. Najbolj je nezadovoljen, ker je želel s pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice doseči, da bi sodišče razveljavilo odločitve slovenskih sodišč, ki so zavrnila nekatere njegove zahtevke. Evropsko sodišče meni, da o tem ne more odločati, dokler niso končani vsi postopki pred slovenskimi sodišči.

A za razumevanje Sirčeve usode in njegovega nezadovoljstva se je treba spomniti Nagodetovega procesa. Pa tudi nedavne slovenske zgodovine, ko je osmrtnico za preminulim javnim tožilcem na montiranem stalinističnem procesu, Viktorjem Avbljem, v času, ko je bil predsednik republike, podspisal tudi Milan Kučan. Usode 15 obsojencev na procesu proti Črtomirju Nagodetu 1947 so strašljive. Proces je bil še posebej odmeven, ker so bili obtoženci izobraženci in protifašisti, tudi člani Osvobodilne fronte. Bilo so izdajalci, vohuni zahodnih demokracij, kritični do enopartijskega sistema …

Grob ubitega Črtomirja Nagodeta še danes ni znan in najbrž tudi nikoli ne bo. Drugi so imeli nekoliko več sreče. Čeprav je bilo ob izreku kazni družinam obsojenih odvzeto tudi premoženje. In kljub temu, da je vrhovno sodišče leta 1991 sodbe razveljavilo in da je Slovenija sprejela zakon o denacionalizaciji, se Sirc še danes spopada s slovenskim sodnim sistemom. Neverjetno neprijetno za demokratično državo in stopnjo njenega samozavedanja ter odnosa do zgodovine. Čeprav glede na razprave o spravi in državljanskem spopadu ne tudi presenetljivo.

Kljub temu, da Sirc ne pripada domobransko-partizanskemu duelu, ki obremenjuje slovensko družbo, je namreč njegov primer neprijetno opozorilo na slovensko stalinistično preteklost. Tega spomina v Sloveniji večina ne obuja ravno z velikim veseljem. In čeprav je Ljubo Sirc kot kandidat LDS leta 1992 poskušal postati predsednik republike Slovenije, mu to, da bi bil v Sloveniji priznan in resnično rehabilitiran ni prav veliko pomagalo. Nasprotno, kandidatura za katero LDS ni naredil prav veliko, je zamere med Sirčevim liberalizmom in slovensko liberalno levico še dodatno zaostrila.

Kot da dediščina stalinizma sega vse do današnjih časov. A tako z dediščinami pač je. Razsodba Evropskega sodišča za človekove pravice opozarja, da neprijetne zgodbe nikoli ne izginejo same od sebe. In čeprav gre vedno za primere, ki niso primerljivi, se je ob tem morda dobro spomniti na vse primere, ki Slovenijo tam še čakajo. Odškodnina Ljubu Sircu sicer lahko pomeni tolažbo za nekakšno abstraktno državno oblast, ki bo 20.000 evrov z lahkoto pogrešala. Hkrati pa kljub temu predstavlja vsaj simbolično tolažbo za državljanke in državljane, ki iščejo svojo pravico.

Na žalost je ta tolažba precej slaba. Usoda Ljuba Sirca govori o revolucionarni vnemi tistih, ki so pravno definirali državo s svojim odnosom do ideoloških tujcev pred šestdesetimi leti. O čem denimo priča usoda izbrisanih? O revolucionarni vnemi tistih, ki so pravno definirali državo s svojim odnosom do tujcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik? Evropsko sodišče lahko samo nekoliko ublaži oziroma kompenzira trpljenje. Izključujoči miselni vzorci slovenske družbe ga preko pravnih inštitucij lahko podaljšujejo, kot se zdi, tako rekoč v neskončnost.

Jani Sever