Skoraj šestdeset let staremu Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev grozi stečaj. Že nekaj let je na udaru države in politike. Da je opredeljeno kot društvo posebnega družbenega pomena je prazna formalnost. Bolj se zdi, da je DSFU na političnem spisku nezaželenih organizacij civilne družbe. In vendar je društvo glavno svetovalno strokovno telo, ki je ustanovilo in skrbelo za festival slovenskega filma, za nagrado Zlata rola za gledanost, za Badjurovo nagrado za življenjsko delo in druge nagrade. Društvo je delovno vpeto tudi v mednarodne povezave in razvojne projekte.

Od države, Ministrstva za kulturo, društvo ne dobiva nobene podpore. Vse pod pretvezo, da naj bi za to skrbel Filmski sklad, ki naj bi podpiral vse v zvezi z nacionalnim filmom. Filmski sklad, ki je neposredno voden, tako rekoč okupiran od omenjenega ministrstva, skrbi kvečjem za to, da društvo finančno ne bi preživelo. Baje filmski sklad celo toži društvo. Razen članarin, so naši edini prihodki režijski stroški od t.i. akcij, prireditev, festivalov in izobraževanj, ki jih je nekoč naročal in plačeval Filmski sklad, izvajalo pa društvo. Največ teh akcij je bilo zdaj društvu odvzetih. Za nekaj že izvedenih akcij leta 2006, pa sklad društvu namenoma ni poravnal stroškov. Ker je društvo hkrati dobilo račun za sodne stroške deset let stare izgubljene tožbe za Viba film ni več zmoglo kriti svojih obveznosti. Tako si je nakopalo kratko blokado bančnega računa, kar onemogoča pridobivanje premostitvenih sredstev. Ne zmore odplačevati obrokov dolga in plačevati pol mesečne plače tajnici. Ironija usode je, da ob tem pripada našim članom na stotine tisočev Evrov kolektivnih avtorskih pravic, ki jih trenutno, zaradi popolne finančne blokade, nismo sposobni uveljavljati.

Društvo predstavlja civilno organizirano slovensko filmsko stroko in je imelo v normalnih časih ključno svetovalno funkcijo. Trenutno vodstvo Ministrstva za kulturo in Filmskega sklada, gre za eno osebo, to je Igor Prodnik, je že dolgo izražalo sovražnost do društva. O kakršnemkoli strokovnem svetovanju seveda ni govora. Sovražnost se kaže med drugim tudi pri državnem prisvajanju Festivala slovenskega filma in Badjurove nagrade za življenjsko delo. Razen tega je država je z netransparentnim, klientelističnim dodeljevanjem javne podpore producentom načrtno povzročila razkroj zaupanja v pravno državo in načela medsebojne poslovne in človeške odnose. Poslovanje tako Ministrstva za kulturo kot Filmskega sklada pregledujejo Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije in policija, vse na podlagi vložene kazenske ovadbe in več pozivov pravne in filmske stroke, tudi iz Evropske komisije. Proti skladu je vložena tudi vrsta zasebnih tožb.

Seveda bi država, če bi bila normalna, ukrepala prav nasprotno. Učinkovita civilna organiziranost filmske stroke je namreč samoumevni predpogoj za vsako uspešno kinematografijo.

Pravijo da lopata ni čista. Če je to res, je Filmski sklad republike Slovenije pravi hlev.

Igor Koršič