S ponedeljka na torek je [1] Tomo Križnar, 53, spal v svojem avtomobilu pri slapu Savica. Vračal se je domov, a ga je premagala utrujenost. Pokril se je s spalno vrečo, ki jo ima, za vsak slučaj, v prtljažniku. “Zeblo je.”

Križnar te dni zaključuje dokumentarni film Darfur, vojna za vodo. V prostorih [2] Bela filma v Ljubljani naj bi z delom končali že februarja. “Zavleklo se je, ker želimo narediti dobro.”

“Delamo skoraj vsak dan.” V prostorih, kjer Tomo včasih prespi na kavču, so na vrhu nizke omare zložene knjige o genocidu v [3] Sudanu, kakor so dogajanje označile Združene države Amerike. Evropska unija, ki ji trenutno predseduje Slovenija, pač ne. “Tudi Evropa ima svoje interese, predvsem pa nagaja ZDA, ki tam bijejo vojno interesov s Kitajsko.” Poleg dveh zemljevidov sudanske pokrajine Darfur, ki na zahodu meji na Čad, je na steni še fotografija črnske ženske — s kalašnikovim.

Vojak Afriške unije ima še vedno Križnarjev prenosni računalnik, na katerem je 7000 fotografij. Te je posnel leta 2006, ko se je na krizno območje odpravil kot odposlanec nekdanjega predsednika Janeza Drnovška. Zaradi nemogočih razmer, o katerih je bilo treba obvestiti javnost, je ostal dlje kot je sprva načrtoval.

Vojak za fotografije zahteva dobrih 10.000 dolarjev. “Toliko denarja nimam, bi bil pa vesel sponzorja.” Križnar, ki so ga takrat v Sudanu zaprli in obsodili na dve leti zapora — po mesecu in pol se je vrnil domov — je poleg slik izgubil ostal tudi brez opreme. 40 ur posnetkov iz Darfurja in begunskih taborišč v Čadu pa je kasneje dobil. Po srečnem naključju.

Križnar končuje s kosilom. Dostavili so pico. Režiserka Maja Weiss se medtem odpravlja k stomatologu. Po obroku — Tomo ponudi kos — je pripravljen na snemanje pogovora. Sledimo v sosednji prostor, kjer pred računalnikom sedi režiser [4] Peter Braatz, ki pravi, da so posnetki izpred dveh let vrhunski.

Tomo Križnar: “Iz zaklonišča je vstal in zavpil nasprotnikom: “Če ste dedci, pokažite jajca, vstanite.” In takrat ga je ostrostrelec prestreril skozi roko in vrat.”

Križnar, ki se je v Afriko prvič odpravil leta 1979, si želi, da bi resnico o vojni za vodo in nafto videlo čim več ljudi. Prva priložnost za to bo v drugi polovici maja. Morda celo na filmskem festivalu v Cannesu. Ga bodo pa zagotovo predvajali na Televiziji Slovenija (koprodukcija), pojasnjuje borec za človekove pravice.

Nejc Jemec