Pred nekaj desetletji so nemški nacionalisti na avstrijskem Koroškem organizirali kampanjo zoper domnevno slovensko “grožnjo”, in sicer pod mottom “Kärnten bleibt deutsch!”, na katerega so avstrijski levičarji našli popoln odgovor. Namesto tega, da bi reagirali z racionalnimi protiargumenti, so v glavnih časopisih enostavno natisnili oglas z obscenimi, gnusno zvenečimi variacijami nacionalističnega motta: “Kärnten deibt bleutsch! Kärnten leibt beutsch! Kärnten beibt dleutsch!” … Si ta postopek ne zasluži primerjave z obscenim, “analnim”, brezpomenskim govorom Hynkla, hitlerjanske figure iz [1] Chaplinovega [2] Velikega diktatorja?

Natanko to storijo [3] Rammstein s totalitarno ideologijo: s tem, ko jo desemantizirajo, razkrijejo njeno besno blebetanje v njegovi vsiljivi materialnosti. [4] Jacques Lacan je, da bi označil to predsemantično delovanje znakov, skoval neologizem “sintom”: označevalni vozel, ki zgošča minimalno libidinalno investicijo. Nič čudnega, da je glasba Rammsteinov s svojo glasnostjo in globokimi vibracijami nasilna, materialno prisotna, udarna, intruzivna – njena materialnost je v stalni napetosti z njenim pomenom, ki ga spodkopava.

Zato se je treba upreti skušnjavi interpretacij a la [5] Susan Sontag, ki glasbo Rammsteinov z njeno obsežno rabo “nacističnih” podob in motivov zavračajo kot ideološko sumljivo – Rammstein počnejo natanko nasprotno: s tem ko poslušalca porinejo v neposredno identificiranje s “sintomi”, ki so jih uporabljali nacisti, in le-teh ne aktikulirajo s pomočjo nacistične ideologije, temveč jo zaobidejo, razkrijejo vrzel na mestu, kjer ideologija uveljavlja iluzijo brezšivne organske enotnosti. Na kratko: Rammstein te “sintome” osvobodijo njihove nacistične artikulacije in nam jih ponudijo v uživanje v njihovem predideološkem statusu “vozlov” libidinalne investicije.

Ko se torej nekateri levičarski liberalci ob gledanju kakega izmed Rammsteinovih videov, ki prikazuje blondinko v kletki, mračne uniforme, ki evocirajo nordijske bojevnike itd., zbojijo, da bo neizobražena javnost spregledala ironijo (če sploh gre za ironijo) in se neposredno identificirala s prikazano protofašistično senzibilnostjo, jim moramo odgovoriti z dobrim starim mottom: tu nas mora biti strah le strahu samega. Rammstein totalitarne ideologije ne spodkopavajo z ironično distanco do ritualov, ki jih posnemajo, pač pa s tem, da nas neposredno soočijo z njeno obsceno materialnostjo, s čimer suspendirajo njeno učinkovitost. Torej, ne bojte se, uživajte Rammstein!

Slavoj Žižek

Rammstein: Der Meister

Prevedel Simon Hajdini, uredil Jonas Žnidaršič