O ženskah in solidarnosti
Avtor Agata P. | 22. marec, 2008 @ 9:32
Ko berem vaše dragocene odzive, dragi moji bralci, ugotavljam, da mi v marsičem pritrjujete. Vendar pa očitajoče dvigujete prste nad tipkovnico, češ da popolnoma pozabljam na ženski spol. Kako bi lahko pozabila, če sem sama ženska? Težava je, da dame pogosto razumem mnogo težje kot gospode. Kaj težje …, nekaterih izjemnih primerkov sploh ne razumem, pa naj se še tako trudim. Pred davnimi davnimi časi sta se mi namreč pripetili dve dogodivščini in od takrat se zadržano zanimam za osebno življenje prijateljic in sploh nekoliko drugače gledam na ženski spol. Z eno dogodivščino vam postrežem zdaj, o drugi pa vam, če boste pokazali zanimanje, povem naslednjič.
Dobršen del aktivnega življenja se v Sloveniji odvija med srkanjem kave. Celo odnose lahko merimo v kavnih frekvencah: z nekaterimi gremo na kavo skoraj vsak dan, z drugimi enkrat na mesec, s tretjimi enkrat na tri leta. Skladno s tem na zmenku začnemo tudi z novicami: gremo od zadnjega znanega in pomembnega dogodka do danes. »Saj veš, da sva se razšla? Zdaj hodim z malo mlajšim,« je rekla, medtem ko je iz vrečice vsula sladkor na smetano v kavi. Videti je bila bolj zadovoljna s sabo kot pred enim mesecem, ko sva nazadnje pretresali čenče: »Dela v državni firmi. On je brn…log.« »Kdo?« me je začelo zares zanimati. »Dobro plačana služba. Stanovanje ima v najemu v novih blokih za Bežigradom,« je zasijala, kot da bi bilo luksuzno bivališče njena last. Govorila je o njegovih vplivnih prijateljih, o tem, da veliko ve in da ima zelo lepo posteljnino …
Iz ene ljubljanske kavarne sem se tisti večer odmajala v drugo na še en sproščujoči klepet z drugo kolegico. »Zdaj sem se zapletla z enim brn…logom. Živi tukaj blizu,« je zamahnila z roko proti novim blokom, »za Bežigradom.«
Prisežem – nisem rekla čisto nič. A očitno mi je pisalo na obrazu, da brn…logov v Sloveniji ni veliko in gotovo ne živijo vsi za Bežigradom. »Kaj?!?« je zakrilila z rokami kot s perutmi. »Nekaj veš o njem! Povej! Tako in tako se ga hočem znebiti in rabim več informacij.«
Neprepričljivo sem izdavila »nič« in se skušala skriti za kavno skodelico pred naraščajočim pritiskom z nasprotne strani mize. Marjeta je pristavila stol bližje, da se je hladna površina kavarniške mizice nevarno zazibala: »Vidim, da nekaj veš.« Kar koli bi tedaj rekla, bi bilo narobe, za diplomatsko nevmešavanje pa je bilo že malo prepozno. »Pred kako uro sem pila kavo s kolegico, ki tudi hodi z brn…logom,« sem izdavila, čeprav mi je bilo za te besede že vnaprej žal.
»Kako mu je ime?« je s široko razprtimi očmi nadaljevala zasliševanje Marjeta.
»Tega je pa nisem vprašala. Zapomnila sem si, da ima redek poklic.«
»Kakšna pa je ta ps…« ji je skoraj ušla psovka, a se je pravočasno zaustavila, »punca? Je mlajša od mene?«
»Glej,« sem previdno izbirala besede, »ne vem niti, ali gre za istega človeka. Poleg tega ga tako in tako želiš zapustiti. Ali ni potem vseeno?«
A Marjeta s povedanim ni bila zadovoljna. Namigovala je, da mi manjka ženske solidarnosti in prijateljske podpore. Iz njenih ust je letela slina, ko je pripovedovala o tem, kako je tip neumen, kako enako neumni so njegovi kavarniški sopivci in kako so butaste tiste rožice na njegovi svileni posteljnini, ki jo je naročil po TV-prodaji …
Naslednje jutro se je začelo z Marjetinim telefonskim klicem. »Sploh mi ni bilo treba nič reči,« je ustrelila brez pozdrava, »samo omenila sem mu, da sem se dobila s tabo, in je začel govoriti sam.« Obe ženski sta mu pripovedovali o meni in vedel je, da se ne dobivamo na kavah pogosto. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo zaplet prišel na površje. Najbrž je bil torej bežigrajski ljubimec pripravljen, da v tako malem mestu kot Ljubljana stvari preprosto ne morejo ostati dalj časa skrite.
Bog si ga vedi, ali je spal z obema puncama hkrati – kar lahko verjamem. Ali je seksal le z Marjeto, Sandra pa si je malo izmišljevala in se hvalila – tako je Marjeti zatrjeval bežigrajski mačo. Ali pa je bila v ljubezenskem trikotniku, sredi katerega sem se znašla, še kakšna druga kombinacija. A to niti ni pomembno.
Pomembno je, da sta se ženski na moje neizmerno začudenje obrnili druga proti drugi in na koncu še proti meni …, ker »tega pa že nisem pričakovala od najboljše prijateljice«! Česa »tega« še danes ne vem. Halo? On je vse skupaj pripeljal tja, kjer nam je bilo vsem nerodno. On, ki ju spoštuje toliko, da ni razčistil odnosa z eno žensko, ko se je že zapletel z drugo. Ženski pa sta pripravljeni druga drugi izpraskati oči, namesto da bi povzročili nekaj telesnih poškodb njemu? Pa to nista bili neizobraženi vaški dekleti, ki sta včeraj prilezli izpod kozolca. Obe sta že diplomirali, zdaj pa najbrž tudi magistrirali …
In veste, kakšno genialno potezo je naredil bežigrajski junak? Pozornost dveh razjarjenih babnic je preusmeril name. Rekel je, da nekam prehitro napredujem v službi, kar ne more pomeniti nič drugega, kot da se dajem dol s šefom in da to ve iz zanesljivih virov. No, to dejanje človeka, ki me še videl ni, razumem bistveno bolje kot ravnanje nekdanjih prijateljic. Saj je logično, pametno in čisto v skladu z njegovim dojemanjem sveta, ne nazadnje pa je doseglo tudi cilj – babnici je zamotilo. In zdi se mi, da če bi med tem katera imela številko mojega fanta, bi ga iz same »solidarnosti« nemudoma poklicala in izrazila zaskrbljenost zaradi mojega odnosa z nadrejenim. In potem me sprašujete, zakaj s tipkovnico seciram le moške … Ma, bejžte no …
Agata P.
Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si
URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/03/22/o-zenskah-in-solidarnosti/
Klikni tukaj za tiskanje