Ljubljana bo dobila množico nebotičnikov. Nebotičnikov? No ja, visokih stavb pač. V Sloveniji so kriteriji za nebotičnike enostavno nekoliko drugačni. Tam nad deset nadstropij visoka hiša je že nebotičnik. Kar je normalno. Tu je vse nekoliko nižje. V Ljubljani enonadstropne hiše na Trubarjevi niso kontrast. So seksi, a ne odstopajo preveč od “visokih” štiri nadstropnih meščanskih stavb v bližnji okolici. Kljub temu nebotičniki niso v Ljubljani nič novega. Le zakaj se jih torej mnogi tako bojijo? Zdi se, da ne gre za nasprotovanje stolpnicam a priori. Ampak za nasprotovanje konkretni arhitekturti. Vsaj v večini primerov.

Nekateri pomisleki so ortodoksni. Tak je denimo tisti, ki pravi, da Kolizeja ne bi smeli podreti. Le zakaj ne? Ker je pravzaprav muzej? Muzej v katerega si nihče ne upa stopiti in s katerim nihče ne ve kaj bi počel. A stolpnica, ki naj bi stala na njegovem mestu je ok, nihče ne trdi, da je grda, nefunkcionalna ali kaj podobnega. Nekaterim se zdi previsoka, češ da bo zakrivala pogled na grad. Prav, vendar bi bilo pogledov na grad, tudi če bi postavili novi Kolizej, zares še vedno zelo veliko. Tako kot jih bo veliko, tudi če bodo zgrajene vse napovedane ljubljanske visoke gradnje.

Najbolj izpostavljena med njimi je Emonika. Nova železniška postaja, ki pravzaprav nikomur ni všeč. Razen same postaje, ki predstavlja le majhen del celotnega projekta, gre za neverjetno grdo arhitekturo. Posebej stolpnica na začetku Emonike, poslej menda najvišja zgradba v mestu, je zgled neestetskosti. Prav nikogar še ni bilo mogoče slišati, ki bi bi branil njeno podobo. In kljub temu jo bo investitor menda zgradil. Kar je svojevrsten škandal. Stolpnica bo namreč s svojo masivnostjo nedvomno zaznamovala podobo Ljubljane, čeprav ne bo edina, v njeni neposredni bližini jih bo stalo še nekaj.

Pomemben argument proti njeni gradnji je dejstvo, da bo začetek gradnje Emonike najverjetneje za vedno onemogočil poglobitev železnice. A tudi to je samo izgovor za sanjače. Zdi se namreč, da s poglobitvijo nikoli nihče ne misli resno. Je le uporabna floskula za občasne politično propagandne akcije. Všečna ideja, ki se lahko prodaja, vendar je nihče ne namerava uresničiti. O tem, kako je s tem, je včeraj v Odmevih govoril župan Zoran Janković. “Madžari ne bodo dobil pogodbe brez tega, da morajo mogoče poglobiti železnico.” Morajo mogoče? Aha - se pravi, da jim ni treba.

Poglobljene železnice torej gotovo ne bo. Bodo pa stolpnice. Ljubljančani so na to kar nekako ponosni. Stolpnice pomenijo moč, izgledajo pomembno in bogato. Mesta s stolpnicami so moderna mesta, ki imajo denar. Vsaj na zunaj. Seveda je treba te stolpe nato napolniti z življenjem, kar ni vedno lahko. Tudi v precej večjih mestih imajo s tem pogosto težave, tako da velikanske stavbe dolga leta po tem, ko so bile zgrajene, bolj ali manj samevajo. Ampak slej ko prej se običajno napolnijo. Celo znamenita dvojčka v New Yorku sta bila več let napol prazna, preden sta popolnoma zaživela.

V strogem centru Ljubljane stojijo štiri gradbišča, ki so samo luknje ali okostja stavb že leta. Na Dalmatinovi, na Nazorjevi, v Knafljevem prehodu in tam, kjer je včasih stal Šumi. In nič ne kaže, da bi se kaj lahko premaknilo. Koliko od načrtovanih stolpnic bi lahko doživelo enako usodo? Bomo videli. Morda bodo na koncu vendarle zgrajene in čez nekaj let celo polne pisarn, trgovin, dvoran, stanovanj, hotelov … Morda bodo luknje v zemlji, ali celo ogrodja bodočih stavb in ograje, katerih izgled rešujejo oglasni panoji z bolj ali manj posrečenimi reklamnimi sporočili.

V množici načrtovanih stolpnic je vsekakor nekaj takšnih, ki izgledajo dobro. Zelo dobro. Denimo stopničasta ob Vilharjevi, ali nebotičnik v BTC, tudi novi Kolizej. In če bi jih zgradili bi bilo lepo. Konec koncev težava niso stolpnice. Ampak arhitektura in urbanizem. Grda je Emonika, ne le njene stolpnice, popolnoma neposrečena je lokacija za novo sodno palačo, in popolna katastrofa je podoba novega NUKa, ki je itak stara že trideset let in je bil grd že takrat, ko je bil prvič predstavljen javnosti.

Jani Sever