Predvolilno Jorasovanje
Avtor Jani Sever | 20. marec, 2008 @ 11:37
Jorasa je hotela obiskati predstavnica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Gre za predstavnico tistega sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki trdi, da je lastnik “Jorasove zemlje”, ki jo je občina Buje prodala njegovemu sosedu. Menda Slovencu, kar niti ni pomembno. Jorasa sicer ni obiskala zaradi hrvaške prodaje sporne “Jorasove zemlje”, ampak, ker novi lastnik moti njegovo posest. Hrvaška policija jo je ustavila med slovensko in hrvaško kontrolno točko. Na nikogaršnji zemlji. Slovensko uradnico so legitimirali ter odvedli na pogovor v katerem je razložila, zakaj prihaja na obisk. Nato so ji prepovedali vstop na Hrvaško za dva dneva. Zdaj čakamo, da bo Jorasa poskušal obiskati direktor sklada.
Z obiskom seveda ne bo nič. Pričakujemo pa lahko le še en obmejni incident. Tako pač je. Začasna mejna točka na Dragonji, počasi postaja trajna. Meja je vedno bolj določena in noben izgovor o nefer ravnanjih prijateljske sosede ne pomaga. Tudi Joras to vedno bolj razume. Konec koncev mu niti edini medržavni dogovor med Raćanom in Drnovškom ni obetal “slovenske rešitve”. A takrat se je vsaj intenzivno razburjal. Zdaj skoraj nekako resignirano pravi, da je Hrvaška “njegovo” ozemlje že anektirala, saj uradnim slovenskim organom ne dovoli več prečkati začasne meje. Spomnil je, da so prvič to storili pred štirimi leti, ko so prehod preprečili sodnemu izvedencu.
Slovenska vlada je sicer ponovno ostro protestirala. Ampak protest je bil tudi tokrat videti vse prej kot učinkovit. Državni sekretar zunanjega ministrstva Matjaž Šinkovec je hrvaškemu veleposlaniku Mariu Nobilu menda dejal: “Ponovno poudarjam, da je to ozemlje slovensko državno ozemlje. Zato je ravnanje hrvaških organov nesprejemljivo in nedopustno.” Ob tem je še povedal, da Slovenija pričakuje, da bo hrvaška stran spoštovala brionsko izjavo o izogibanju incidentov in se v skladu z obveznostjo spoštovanja stanja na dan 25. junija 1991 vzdržala vseh dejanj, ki posegajo na državno območje Republike Slovenije. Zdaj čakamo na ponovni klic Janše Sanaderju.
In na še en oster protest. Morda celo ostrejši, kot je bil zadnji, ko je Janša klical svojega prijatelja in ostro reagiral ob prodaji spornega ozemlja. Potem mu je Sander svetoval, da se čim prej sestane meddržavna komisija. In Janša je idejo z veseljem pozdravil. In potem je bilo vse skupaj hitro pozabljeno. Nevšečno temo je prekril veliki diplomatski uspeh Evropske Unije pod modrim vodstvom Slovenije. Hrvaška je zamrznila izvajanje ekološko ribolovne cone. In slovenska vlada je bila srečna. Na to, da je meja zamrznjene hrvaške ekološke cone ostala na polovici piranskega zaliva, je pozabila. Opozarjanje na to dejstvo, niti v Sloveniji niti v Evropi, ne bi bilo oportuno.
Slovenija konec koncev vodi Evropsko Unijo in se mora temu primerno vesti. To, da je bil razplet, glede na evropska stališča, predvidljiv, je zgolj realnost, ki jo je s samohvalo, vladi uspelo vsaj deloma obrniti sebi v prid. A odprta vprašanja ostajajo odprta. Čeprav jih stanje na terenu počasi zapira. Spreminjati stanje meja je vedno bolj nemogoče. Konec koncev imamo šengensko mejo, ki je zelo striktna in za katero je menda povsem jasno kje poteka. Neprijetna ravnanja Hrvaške, ki posegajo v sporna ozemlja, so vsa omejena na njihovo stran te meje. In prav tako je na slovenski strani šengenske meje mogoče najti Trdinov vrh. Razlika je samo v tem, da tam nihče nikomur ne prodaja zemlje.
Kar je klub vsemu precej velika razlika. Kakršnakoli dogajanja v zvezi s spornimi ozemlji namreč vedno povzročajo incidente. Ti so potem izvrsten izgovor za politično mobilizacijo. Hrvaškim vladajočim politikom je “nacionalna trdnost” glede uveljavitve ekološko ribolovne cone vsekakor koristila. Zdaj je na vrsti slovenska vladajoča politika. A glede česa lahko sploh pokaže svojo “nacionalno trdnost”? Janševe ideje o uveljavitvi slovenskega policijskega nadzora nad spornim ozemljem na levem bregu Dragonje so daljna preteklost. Zaradi njihove neevropskosti se jih tudi Janez Janša gotovo ne spominja z veseljem. Kaj torej slovenska vlada sploh lahko stori?
Pošilja predstavnike državnih inštitucij, ki upravljajo njeno premoženje na spornem ozemlju, na drugo stran šengenske meje? Ali pa jim takšna ravnanja odsvetuje? Tudi sama spodbuja incidente, ali pa se jim striktno izogiba in se ne pusti provocirati? Zadnje dogajanje vsekakor napoveduje nadaljevanje zaostrovanja. Razen, če kdo verjame, da slovenska vlada ni vedela, da bo predstavnica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov poskušala obiskati Joška Jorasa?
Jani Sever
Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si
URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2008/03/20/predvolilno-jorasovanje/
Klikni tukaj za tiskanje