Vprašanje slovensko-hrvaške meje je zaradi medsebojnih težav, ki jih nerešeno stanje povzroča, treba v najkrajšem možnem času rešiti. Medsebojna pogajanja bi zaradi pregretosti na obeh straneh najbrž ne uspela, torej lahko pridemo do rešitve le, če vstopi tretji.
V primeru arbitraže ali sodišča se po tem, ko storimo vse, kar je za postopek potrebno, v popolnosti predamo tretjemu. Utegnilo bi se zgoditi, da rešitev, ki bi bila zavezujoča, za Slovenijo ne bi bila optimalna.
V primeru madiacije, po slovensko posredovanja, pa se političnemu in strokovnemu vplivu na rešitev ne odrečemo. Ne pustimo, da bi tretji razsodil, ampak zgolj posreduje med obema stranema, ki si v procesu mediacije stališča počasi približujeta in jih, v primeru uspešne mediacije, uskladita. Do oškodovanja slovenskih interesov v tem primeru ne more priti.
Uspešen primer mediacije je bilo posredovanje med Argentino in Čilom, kjer je Sveti sedež uspešno mediiral. Tak postopek bi lahko uporabili v primeru reševanja našega mejnega vprašanja, seveda pa lahko posreduje oziroma mediira kdorkoli, za katerega bi se strinjali obe strani, in ki bi bil pripravljen to vlogo sprejeti. Trditve, da predlagam da se razsojanje oziroma arbitiranje preda v roke Svetemu sedežu, so preprosto rezultat nerazumevanja predloga. Nasprotno! Predlagam, da reševanja ne predamo povsem v roke tretjemu ampak še naprej rešujemo mejno vprašanje tako, da imamo na potek iskanja rešitve vpliv in da je pač ne sprejmemo, če nam ni pogodu.
Dobre rešitve žal ni, in ob vsakem predlogu se najdejo kritiki, ki po predlogu planejo. A tako ne bomo prišli nikamor. Treba je imeti pogum, da se kaj predlaga, kritiki pa naj raje povedo, kaj je manj slaba rešitev!

Jožef Kunič, Predsednik društva za mednarodne odnose