Svet, kot kaže, stopa v obdobje recesije. Prosperiteta je trajala dolgo. Nekako dve desetletji. Z malenkostnimi nihanji. Bila je globalna. Vrhunec je dosegla konec devetdesetih, ko so nove tehnologije prinesle novo komunikacijo ljudem na planetu. Razglašen je bil celo konec zgodovine. Danes je drugače. Negotovost je ključna beseda. Globalna finančna kriza je tu. Izvršni direktor IMF Dominique Strauss-Kahn pravi, da ne bo kratka. Finančniki svarijo. Že to je zadosten razlog za zaskrbljenost. Svarila namreč niso v njihovem interesu, saj so del psihologije, ki vpliva na zaostrovanje situacije.

Opozorila so izjemno resna. Kriza ZDA ni le kriza ZDA. Strauss-Kahn opozarja, da sta v nezavidljivem položaju tudi kitajska in japonska valuta in da Evropi grozi kombinacija naraščajočih cen in zastoja v gospodarski rasti. Prve znake takšnega razvoja smo lahko že zaslutili tudi v Sloveniji. A najhuje je v ZDA. Velesila je doživela še en šok. Hujši od vseh v zadnjem času. Nekateri propad investicijske banke Bear Stearns že primerjajo z začetkom velike depresije iz leta 1929. JP Morgan je konkurenčno banko rešila z nakupom. Takoj je seveda intervenirala tudi ameriška centralna banka.

In danes so borzni tečaji po vsem svetu spet rasli. Vsaj nekoliko. A številke so fascinantne. Bear Stearns, ki je bila vredna blizu desetim milijardam dolarjev, je JP Morgan kupil za dobrih 200 milijonov dolarjev. Investitorji zdaj čakajo rezultate ključnih ameriških investicijskih bank Goldman Sachs in Lehman Brothers. Upanje seveda umre zadnje. Vendar je nezaupanje izjemno veliko in mnogi so spet začeli govoriti o prihrankih v nogavicah. O žimnicah polnih denarja. Nekašna vrnitev v preteklost. V čase, ko se bankam ni pretirano zaupalo. Vsaj v socializmu ne. Pa tudi na zahodu je bilo previdnosti veliko.

Še nekaj desetletij nazaj je bilo to, da so imele denar skrit nekje doma, nekje “na varnem”, za stare mame nekaj povsem običajnega. Izkušnja propada bank, ki enostavno za varčevalce pomeni, da čez noč izgubijo vse, kar so privarčevali, je bila nekaj, česar niti tisti, ki te izkušnje sami neposredno niso imeli, nikoli niso mogli pozabiti. Strah pred izgubo, ki je bil pogosto precej iracionalen, je bil enostavno prevelik. Dolgo je trajalo, da so generacije spremenile odnos do vlaganja ali varčevanja. V deželah realsocializma je bila ta sprememba zaradi ideologije še posebej težavna in dolgotrajna.

Podoba sveta, ki danes prevladuje, je zaskrbljujoča. Politika ZDA na Bližnjem vzhodu ne ponuja nikakršnega izhoda. Optimizma ne vzbuja tudi njena vedno večja šibkost v mednarodnih odnosih. Evropska alternativa ni videti prav nič alternativna, dober primer za to je denimo njena politika na Balkanu. Kitajska kot prihodnost planeta je strašljiva podoba uspešnega kapitalizma brez demokracije. Za Rusijo velja podobno, le da je njen uspeh še bolj problematičen, ker temelji predvsem na surovinah. Ekologija kot nova vera je šibka in ni videti, da bi lahko premagala kapitalske apetite.

Zeitgeist je še preden so ga začeli definirati zlomi na svetovnih kapitalskih trgih prepoznala rimskokatoliška cerkev. Pohlep je greh. Pohlep, gonilo kapitalizma, čustvo, ki poganja trg, motiv za delovanje v modernem svetu je delo hudiča. Pohlep ni kul. Zanimivo je, da enako ugotavljajo tudi nekateri ekonomisti. Celo ljudje, ki delajo na borzi. V Financah je Andraž Grahek, upravljavec pri KD skladih, o zadnjem zlomu ameriškega finančnega trga dejal: “Če ti kdo obljubi tako veliko nagrado, da ti prihodnjih 30 let ni treba migniti s prstom, je od tu do moralnega hazarda le še korak.”

Nič novega. O tem smo že večkrat slišali govoriti. Nova je samo ostrina in količina opozoril, ki jih sprožajo nove, bolj radikalne razmere.

Jani Sever