Zgodba o 2500 vloženih tožbah učiteljev z višjo izobrazbo, je v bistvu zgodba o razumevanju pravne države in samostojnosti pravosodne veje oblasti. Pred petimi leti je eden od učiteljev z višjo izobrazbo vložil na sodišče tožbo, ker mu je država – po njegovem razumevanju zakona – za 5 odstotkov preveč znižala plačo, ker ni imel visoke izobrazbe. Sodni mlini so mleli in lanskega decembra je prišel do konca: Vrhovno sodišče mu je dalo prav in financerju naložilo, da mu za 5 let nazaj z zamudnimi obrestmi poračuna premalo izplačano plačo. Po odločitvi Vrhovnega sodišča so tudi drugi učitelji, ki se jim je zgodilo enako, vložili tožbe. Reakcija Ministrstva za šolstvo je bila nenavadna: namesto, da bi sprejelo izvensodno poravnavo, ki jo je predlagal SVIZ, je okrcalo sodišče, da sprejema odločitve, ki škodijo učiteljem. Minister Zver je v smislu: »ne priznajem ovaj sud« poskušal odločbo Vrhovnega sodišča zaobiti. Povoziti jo je hotel s predlogom Državnemu zboru, da s spornim pravnim institutom »avtentične razlage zakona«, za nazaj, spremeni vsebino spornega člena. Mimo grede: institut »avtentične razlage zakona« korenini v ustavi Sovjetske zveze iz leta 1936, prevzelo so ga vse tri jugoslovanske ustave, prikradel pa se tudi v Poslovnik Državnega zbora Republike Slovenije. V demokratičnih sistemih zakone razlaga sodna veja oblasti, ne pa, da zakonodajalec razlaga samega sebe. V našem primeru je šlo za poskus grobe zlorabe, tudi sicer ustavno spornega, vendar legalnega pravnega sredstva. Ni presenetljivo, da je bila ta točka zadnji trenutek umaknjena z dnevnega reda izredne seje parlamenta, presenetljivo je, da se je tako očiten poskus nepriznavanja vrha sodne veje oblasti, sploh pojavil na dnevnem redu Državnega zbora. Odnos izvršilne do sodne veje oblasti spominja na nakupovanje: če ti paše, vzameš, če ti ne, pustiš!

Branimir Štrukelj