Največja težava večine žensk, ki jih poznam, ni denar, diskriminacija na delovnem mestu ali pomanjkanje stanovanjskih metrov. Govorim o heteroseksualkah v starosti med 22. in 32. letom. Njihov največji problem je poleg večnega »moram shujšati« infantilnost partnerjev, ki se ne želijo obremenjevati niti s skupnim bivanjem, kaj šele z naraščajem. In ženske tožijo med sabo, da ne razumejo, kaj je narobe z njenim moškim in kaj ni v redu z njo samo, hkrati pa vztrajajo v odnosu, ker je njihov fant kot kovček: težko ga je vleči za sabo, a škoda pustiti, ker je bilo vanj vloženo toliko časa in truda. Kot ženska sicer prikimavam prijateljicami, a dečke v tem primeru razumem bolje kot punce.

Ženske smo namreč skozi emancipacijo ugotovile, da smo lahko matere in karieristke v enem, ter da smo lahko v vsem tem tudi samske. S tem smo postale samozavestnejše, prevzele cel kup moških lastnosti in delujemo kot močne duhovno in telesno, ter da bolj ali manj vemo, kaj hočemo.

Moški, ki so bili še par generacij nazaj navajeni skrbeti za ženske, lačna otroška usta in obrambo pred sovragom, so se z emancipacijo znašli na razpotju družbenih vlog. Po eni strani, stara mama še kdaj pa kdaj vpraša, kdaj se bo končno poročil in doštudiral. Po drugi strani pa se nikamor ne mudi in nasploh je treba uživati življenje.

Užitek je z vsakodnevnim pranjem možganov s strani reklamne industrije postal glavno življenjsko vodilo: moramo se briti, potovati, seksati in celo kakati udobno, lepo, poceni in z največjim možnim užitkom. Takole je užitek trenutno nad nacionalnimi interesi, patriotskimi nagnjenji, cerkvijo in družinskimi vrednotami. Tisti, ki se po lastni volji odpovejo telesnemu užitku ali se recimo za nekoga žrtvujejo, so v očeh večine itak čudaki. Tisti, ki pa ne znajo uživati, je treba zdraviti, da ne ogrožajo uživanja drugih. Celo učenje v šoli dandanes mora biti predvsem zabava in užitek in bog ne daj, da je šolska torbica pretežka po kilogramih ali vsebini učnega gradiva.

Poskušam si torej predstaviti, kako se ob duhovno in telesno močni ženski počuti povprečni moški, ki je od otroštva naravnan na maksimalno uživanje? »Zbegano« je verjetno še premila beseda.

Po eni strani je ženska zanj potencialni stalni seksualni užitek. A ta ženska mu prej ali slej začne težiti, da potrebuje več kot le telovadbo v postelji. Trdi, da brez njega ne more, pa čeprav oba vesta, da v sodobni družbi lahko preživita vsak zase/posamezno. Od njega zahteva nekaj, kar si on poenostavljeno tolmači kot izkoriščanje in izgubo svobode, pa četudi je v zadnjih letih položil le njo in verjetnost, da mu bo dala katera druga, strmo bliža nuli. Strah pred žensko zahtevnostjo se prenese tudi v posteljo: kaj, če je enkrat več ne bo zmogel zadovoljiti? Poleg tega je naš mladenič najverjetneje zrasel v tipični slovenski družini prejšnjega stoletja, v kateri ne poznajo osamljenosti, a tudi prave ljubezni ne: mami in oče sta se s težavo prenašala, a se nista ločila. Če pa sta se – toliko huje.

Vse to pritiskanje s strani ženske, da je treba narediti korak naprej v odnosu, je seveda preveč za dečka. Kajti prvič, je to v neskladju s konceptom uživanja življenja. Drugič, očitno njegova zaljubljenost/simpatija do ženske še ni prerasla v ljubezen ali vsaj spoštovanje. In tretjič, ne zna dobro ločiti med pravimi težavami in malenkostmi s katerimi se ni za obremenjevati. Z drugimi besedami - ni odrasel.

Kako pa postanemo odrasli? Po mojih izkušnjah skozi resne stresne situacije. To pa so recimo selitev iz rojstnega gnezda, soočenje s smrtjo bližnjega, fizična poškodba, bolezen itd. Mojemu znancu na primer, zbeganemu od tega, kaj bi sam s sabo, je ponesreči padel akumulator na palec na nogi. Nekaj mesecev je prebil v bolnici, ven pa je prišel povsem drugačen človek z jasno vizijo prihodnosti in bistveno manjšim pritoževanjem nad življenjem. Kajti človek, ki preživi vojno, lakoto ipd., se ne bo obremenjeval z mozoljem na čelu, preveliko zadnjico itd.

In v kolikšni meri je povprečni slovenski fant izpostavljen kriznim situacijam? Dozdeva se mi, da je takih, v katerih človek zve kaj o sebi, čedalje manj. Življenjska doba se daljša, tako da umiranje ni več vsakdanji pojav v družini. Medicina nas obvaruje pred še tako malo bolečino. Selitev od staršev se ne splača, pa ne samo zaradi dragih najemnin. Mnoge mamice najprej otročajem dokončujejo domače naloge pozno v noč, potem pa v nedogled kuhajo pospravljajo in likajo, ker jim to med drugim polni življenje s smislom… Še vojska, ki je v starih časih fante spravljala k pameti, ni več obvezna.

Takole fantje lahko dalj časa živijo v podzavestni veri, da sta on in mama nesmrtna. Pari, ki drvijo med samimi užitki kot je kino, kosilo v dvoje in romantično Silvestrovanje v Pragi pa se več let sprenevedajo, da so za skupaj. Potem pa ob prvih težavah – bum, ne zmorejo več, pretežko je in čemu bi vztrajala?

Vendar tudi to, da moški gre skozi hudo stresno situacijo, ki se ji reče »poroka«, še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha biti infantilen. Pogostokrat se za ta korak odloči iz strahu pred osamljenostjo v starosti in podobnih razlogov, ne pa zato, da je tista v poročni obleki »prava ljubezen«. Ženo sčasoma začne jemati kot mamo, ki mu mora kuhati, pospravljati in likati, ker si je sama tega goreče želela.

Jasno je, da je treba še pred zanositvijo postavljati fanta v situacije, v katerih maske zaigrane prijaznosti kaj hitro izginejo. Zame je to recimo potovanje v tri krasne z malo denarja in za dalj časa. In če zadeva postane očitna, zares ne razumem žensk, ki vztrajajo. Ali samovšečno menijo, da bojo s časoma spremenile partnerja ali enostavno sprijaznijo s pravili igre? Sumim, da gre le za to, da na obzorju ni nobenega drugega.

Agata P.