O novinarstvu, politiki, kapitalu ogromno razpravljamo, se prepiramo, odkrivamo Ameriko, kot da bi šlo za nekaj novega, a to sploh ni. Politika si vedno želi podrediti medije in iz njih delati svojo prižnico, kapital kupčka z njimi za čim debelejši meh. Kako se v tem vedejo novinarji sami pa je, v našem primeru, razvidno iz peticij in protipeticij. Tovrstna nihanja so vsakdanjost, politiki lajajo, mediji pa gredo naprej. A bolj kot o novinarjih bi v teh časih morali razmišljati tudi o medijih samih. V mislih imam zlasti spletarjenje kot sodobno zvrst komuniciranja, ki presega novinarski poklic in se daje v roke slehernika. Informacija kot zgodovinska iztočnica novinarstva pri tem postaja nekakšna postranska spremljevalka, če že ne kar obremenitev, mnenje oziroma izmenjava mnenj - kar je nekoč bila stvar časopisnih poštnih predalov – pa zdaj stopa v središče komunikacije v lokalnih državnih in globalnih okvirih. Klasični tiskani mediji z močnimi blagovnimi znamkami, načelno predanostjo bralcu in javnosti in z močnimi tržnimi naskoki iščejo zdaj način, kako to prenesti na spletne medije in skupaj z njimi ustvarjati novo medijsko oziroma komunikacijsko okolje. Upati je, da bo tovrstno delovno sožitje prispevalo k težnji po tem, da novinarsko sporočanje ne bo več samo iluzija demokracije. No, ob pogoju, da tudi demokracija sama zleze iz plenic samoutvar.

Mitja Meršol