Hrvaška prodaja parcele na sporni zemlji. Hrvaškemu predsedniku vlade se to ne zdi sporno. Vse skupaj je pač delo neke občine. V Prekmurju se prestavljajo mejni kamni. O tem Hrvaška sploh ne ve ničesar. Ekološko ribolovna cona stoji in je vedno boj trdna. Tudi s pomočjo EU. Slovenski argumenti so videti vedno bolj šibki. In prav tako slovenska politika. Slovenski predsednik vlade zaradi parcel ob Dragonji ostro protestira in se potem, na predlog Sanaderja, dogovori o hitrem sestanku meddržavne komisije. Slovenski zunanji minister pravi da v Prekmurju ni nič novega. Vse pa izgleda strašno resno.

Tako resno, da je videti zaskrbljujoče. Sanader je imel pred volitvami na Hrvaškem mir. Slovenska politika je bila več kot prijazna. Hrvaška je že takrat začela prodajo zemljišč. Vendar v Sloveniji uradno nihče ni opazno reagiral. Nekako ni bil pravi trenutek. Zdaj so reakcije nujne. Volitve v Sloveniji se bližajo. A ob bolj natančnem pogledu so tudi te videti kot pljunek v veter. No, situacija se bo še zaostrovala. Joško Joras, najemnik dela spornih zemljišč se bo kmalu moral z njih umakniti. Le kaj bo ob tem storila Slovenija. Poznavanje dejanskega stanja s strani slovenskega predsednika vlade je zaskrbljujoče.

Včeraj je dejal, da naj bi bila sporna zemlja v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in da naj bi tam torej vedeli, kako bodo zaščitili svojo lastnino. Logično? Niti ne. Slovenija namreč ne priznava samostojnega delovanja občine Buje, ki je prodajala sporne parcele. Da naj bi pri tem, kot pravi Janša, sodelovalo tudi hrvaško ministrstvo za kmetijstvo niti ni pomembno. Zakaj bi torej kot odgovor predvidevali samostojno reakcijo Sklada kmetijskih zemljišč. Sliši se kot da se želi vlada znebiti odgovornosti. Kar je morda razumljivo. Je pa nenavadno. Posebej, ker se vlada o tem, pred premierovim telefonskim klicem, s Skladom ni niti pogovorila.

A situacija je še bolj neprijetna. Predsednik vlade namreč menda nima prav. Sklad kmetijskih zemljišč sploh ni lastnik spornih parcel. Na Skladu trdijo, da je lastnik republika Slovenija, Sklad pa le upravljavec. Ker ne morejo sprožati sodnih postopkov so, kot poročajo Finance, o hrvaški prodaji njihovih zemljišč že februarja seznanili slovenskega generalnega državnega pravobranilca. Jorasov poziv, naj zaščitijo slovensko lastnino, pa so poslali državnemu pravobranilstvu, kabinetu predsednika vlade in zunanjemu ministrstvu. Na Skladu so tako prepričani, da so naredili vse, kar lahko naredijo.

Kljub temu je predsednik vlade včeraj na vprašanje, kako bo Slovenija zaščitila svojo lastnino dejal: “Predlagam, da se za konkretne poteze obrnete na Sklad kmetijskih zemljišč.” Ob vsem tem novice o ostrem protestu pri Sanaderju in grožnje z zamrznitvijo tako imenovanega Blejskega dogovora zvenijo precej neprepričljivo. Čeprav je res, da bi njihovo vsebino lahko razumeli kot zelo dramatično. Kako naj sploh drugače razumemo grožnjo z zamrznitvijo dogovora o iskanju rešitev odprtih vprašanj med državama s pomočjo tretjega? Kot napoved konca “mirovnega procesa”, še preden se je pravzaprav sploh zares začel? Kot eskalacijo hladne vojne? Kot napoved blokade Hrvaške pri vstopanju v EU?

Ivo Sanader je ob vsem skupaj ostal popolnoma miren. Ni problema. Janezu Janši je predlagal, da se čim prej sestane mešana komisija, ki naj bi določila sporne točke na meji. In Janša je predlog sprejel ter ga predstavil kot veliki uspeh pogovora s predsednikom hrvaške vlade. Kaj drugega mu niti ni preostalo, če ni želel konflikta pripeljati do roba. Modro. Popolne balkanizacije slovensko-hrvaških odnosov si najbrž ne želi nihče. A optimizem se zdi kljub temu precej neupravičen. Problemi ne bodo odšli. Nasprotno, zdi se, da čas njihovega stopnjevanja šele prihaja. Joras, Prekmurje, ERC … Volitve 2008 so vedno bliže.

Jani Sever