V politiki se vloge pogosto menjajo. Redki so zagovorniki nacionalnega interesa, ki ostajajo zvesti svojim načelom. Tako kot so redki striktni zagovorniki čudežne roke svobodnega globalnega trga. Pomembni so interesi. Tako kot se v ZDA demokrati razburjajo, ker bo Pentagon kupil evropska letala za zračne tankerje. Tako je levica v Sloveniji nezadovoljna, ker vlada ne bo prodala Telekoma. Hudič je seveda vedno v podrobnostih. Je svobodni globalni trg rešitev za vse težave? Je enotna davčna stopnja prijem, ki vodi v blaginjo? Je upoštevanje nacionalnega interesa zagotovilo, da bodo narodi obstali? Odgovor na vsa ta vprašanja je bolj kot ne negativen.

O svobodnem trgu je bilo napisanih veliko knjig in še več člankov. Čudežna roka in religija sposobnejših, ki pač priplavajo na površje in dvigujejo povprečje vsem, tudi tistim manj sposobnim, je privlačna. Posebej za tiste, ki se imajo za bolj sposobne. Za tiste, ki imajo dobro štartno osnovo. Za ostale, kar seveda pomeni večino, je malo manj krasna izbira. Za kulturnike denimo, posebej tiste z “Metelkove” je neznosno zoprna. Pa tudi za druge. Vsi hočejo biti subvencionirani. Filma, gledališča, knjige … vsega tega v Sloveniji ob predpostavki trga, ki uravnava vse, enostavno ne bi bilo. Tako vsaj pravijo kulturniki. Nobenega še nisem slišal govoriti drugače.

Kot konzumenta me je takšnega scenarija strah. A po drugi strani sem zgrožen nad sredstvi, ki gredo za umetnost, ki ima zanemarljivo malo publike in za umetnike, ki ne proizvajajo praktično ničesar. Medtem ko država podjetnikom ne nameni nikakršnih ugodnosti, kaj šele, da bi jih konkretno spodbujala, lahko umetniki računajo na izjemna stanovanja, v katerih živijo po neverjetno znižanih najemninah. Ne glede na to, ali kaj proizvajajo ali ne. In ne glede na to, ali zaslužijo precej več kot marsikdo drug. Po tem, ko so si enkrat ta privilegij priborili, jim enostavno pripada. Za vedno. Ampak tak je pač družbeni konsenz. Umetnost v Sloveniji ni stvar trga in to tudi ne more postati. Za kaj takšnega je preveč pomembna.

Enotna davčna stopnja je bila ena najbolj intrigantnih idej, ki so zaznamovale mandat vlade po letu 2008. Obljubljala je veliko. A zgledi Slovaške in Estonije za slovensko mentaliteto niso bili motivacijski. Še hujše je bilo z izračuni. Tudi vlada je na koncu priznala, da se enostavno ne izidejo tako, kot so pričakovali. Vendar je bilo v jedru široke družbene debate nekaj drugega. Vprašanje, ali je pravično, da tako bogati kot revni plačujejo davke po enaki stopnji. Ali ni to krivično? Ali ni res, da naj bi bogati dajali več? Ali pa bi prav zato, ker bi vsi dajali enak odstotek od svojega zaslužka vsi plačevali manj. Predvsem pa bi bili bogati in sposobni motivirani proizvajati še več.

Na koncu je bila ideja, katere privlačnost je bila v napovedanem velikem skoku, ki naj bi ga omogočila, pokopana prav zaradi grožnje enakosti. Vendar ne enakosti v obveznostih, ampak čim večjega egalitarizma. Privilegiranja šibkejših. Družbene solidarnosti. Paradoksalno je, da je bilo mnogim kasneje nekako žal. S propadom ideje enotne davčne stopnje je namreč umrl tudi elan, ki ga je prinašala in konec je bilo upanja, da obstajajo nekakšne čudežne paličice, mehanizmi, ki olajšajo, če že ne kar omogočajo neverjetno hiter napredek. Kar je sledilo, je bilo samo logično nadaljevanje. Vse do zadnje zgodbe o privatizaciji Telekoma, ki je oživila debato o nacionalnem interesu.

In kaj je nacionalni interes? Predsednik vlade je nekoč dejal, da gre za interes nekaterih bogatih posameznikov. Težko se je ne strinjati. Težava je seveda v tem, da je menda pomembno, katere narodnosti so ti posamezniki. Tako kot je menda pomembno, katere narodnosti je predsednik xxxx ali župan glavnega mesta. Ali pa morda niti ne? Konkretni primeri pravilo zanikajo. Čeprav je res, da je Sarkozy predvsem Francoz. In Janković predvsem Slovenec. Narodi so tako ali tako minljivi. Kaj šele države. In prav tako minljiva so lastništva. Noben tajkun ni večen. Večne niso niti tajkunske družine. Lastništva se menjajo. Tako v multinacionalnih korporacijah kot v podjetjih.

Edini enostavni odgovor je, da enostavnih odgovorov enostavno ni. Razen za tiste, ki v njih lahko verujejo.

Jani Sever