V zadnjih tednih po elektronski pošti kroži anonimno sporočilo, ki v apokaliptičnih tonih slika trenutna poselitvena gibanja na Krasu. Spet se pojavlja Italijan v podobi črne zveri, ki bo iztrebila slovenski narod. Tak način razmišljanja je podoben neartikuliranemu jadikovanju. Leta 2002 smo se Slovenci skorajda plebiscitarno odločili za vstop v Evropsko Unijo. Upam si trditi, da od takrat (če ne pa vsaj od vstopa), vsak povprečno obveščen državljan ve za štiri temeljne svoboščine Evropske Unije – prost pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala.

Sprejeli smo pravila igre, ki so za vse enaka. Že takrat smo vedeli, da bo naša zemlja, pod enakimi pogoji kot domačinom, dosegljiva tudi vsem državljanom držav članic Evropske Unije; pa naj bo to Portugalec, Finec, Irec in nenazadnje, tudi Italijan. Slovenija je v zadnjih letih postala privlačna tudi za tujce, ki so želeli kupiti nepremičnine. V medijih sem zasledil, da je že veliko Britancev kupilo nepremičnine na Goričkem in v Posočju, ki jih uporabljajo predvsem kot vikende. Obstaja pa tudi nekaj izjem, družin in posameznikov, ki so se naselil stalno.

Za razliko od teh čudovitih, a prometno odmaknjenih območij, je na Krasu situacija povsem drugačna. Kras ima odlično mikroklimo in več kot odlično prometno lego, saj je od Ljubljane oddaljen le tričetrt, od Trsta pa dobre četrt ure vožnje. Ravno v tem pa vidim osnovni problem vseh zagat, ki sedaj zadevajo Kras. Domačni bi radi živeli, tako kot živijo sedaj, marsikateri Tržačan bi se rad za stalno naselil, medtem, ko je premožnejšim prebivalcem iz osrednje Slovenije Kras naravnost idealna lokacija za njihove vikende.

Ravno v stalni naselitvi Italijanov avtor anonimke vidi problem sam po sebi. Čeprav tudi sam nisem ravnodušen nad ”ekspanzijo” Italijanov na slovenski Kras, bi sam rad želel dodati nekaj drugačnih pogledov.

Najprej pa bi rad razčistil s tem, da avto z italijansko registracijo na dvorišču hiše v Sežani in okolici ne pomeni nujno Italijana. Sam sem z zanimanjem preverjal stanje na terenu na spletišču PISO, kjer so javno dostopne informacije o zemljiških parcelah in njihovih lastnikih. Zaključki te moje poizvedbe, predvsem na območju Sežane, so precej zanimivi. Ugotovil sem, da so nekaj parcel pokupili Italijani, vendar med njimi v veliki večini prevladujejo italijanski državljani slovenske narodnosti, ki smo jih donedavnega imenovali ”zamejci”. Zavedati pa se moramo, da tok naseljevanja ob meji še zdaleč ni enosmeren. Veliko mladih družin iz Nove Gorice se je preselilo v sosednjo Gorico, ker so tam nepremičnine cenejše in najemnine nižje. Če pa se vrnem k bistvu anonimke, so problem Italijani po narodnosti. Dejstvo je, da je Kras s svojimi (zaenkrat še) ugodnimi cenami nepremičnin in svežim zrakom sanjski dom za marsikaterega Tržačana. Nestrpnost do priseljencev, kakršna se manifestira po raznih ”okroglih mizah” (arhitekt Matej Mljač jih je poimenoval komična rjovenja), je nekaj običajnega, saj se ljudje delimo na ”naše” in ”njihove”. Ali res vidimo prave ”krivce”, ali iščemo ‘’sovražnike” tam, kjer jih ni. Potrebno se je vprašati, ali imajo Italijani, ki se priseljujejo k nam, namen ”okupirati” del našega ozemlja. Gre res za načrtno in prikrito ”osvajalsko” politiko?

Mogoče je špekulirati, da ima Italija še vedno težnje po nekdaj okupiranih ozemljih, kajti splošno je znano, da Italijani s svojo zgodovino (še) niso razčistili. Še vedno pa se sprašujem, ali so Italijani, ki jim zakonodaja omogoča nakup nepremičnin res naši ‘’sovražniki”? Bomo gojili nestrpnost do priseljencev, ki so samo ljudje kot mi, vendar so italijanske narodnosti.

Naš strah izvira ravno od tukaj, češ njih je šestdeset milijonov, nas pa samo dva. To si razlagam zgolj kot našo (neupravičeno) bojazen. Pogosto se dogaja, da nekritično sprejemamo vse, kar je tuje, in tudi tuje pogosto bolj cenimo kot domače. Do tujcev pa nismo zgolj gostoljubni, ampak po naši stari navadi pogosto servilni. Če bomo poskrbeli za ohranjanje slovenske identitete, če bomo gojili slovensko kulturo in negovali slovenski jezik, se nam ni treba ničesar bati. Nobena prisila ne more uničiti identitete , razen če se ji sami odpovemo. Ni ga kapitala, ki bo zmogel ”kupiti” slovensko identiteto, razen če je sami ne prodamo. Tujci lahko pokupijo vse naše pivovarne in telekomunikacijske tvrdke in tudi vse slovenske nepremičnine, pa vendar nam ne morejo odvzeti slovenstva, če jim ga sami ne podarimo.

Problem torej ni v priseljevanju Italijanov, temveč v našem nezaupanju vase. Iz naše lastne negotovosti izvira strah pred tujci. Sam poznam Italijane, ki so se priselili v Sežano ali bližnje vasi, pa so čisto spoštljivi do Slovencev, otroke so vpisali v slovenske šole in se tudi sami trudijo čimbolje naučiti slovensko. To so čisto običajni predstavniki srednjega razreda, ki so si v Sloveniji kupili nepremičnine iz enega samega razloga – ker so cenejše. Sem niso prišli z namenom poitaljančevanja Slovencev. Tisti, do Slovencev sovražni, se gotovo ne naseljujejo na slovenskem Krasu, niti meje še niso nikdar prestopili, prosto po latinskem reku ”hic sunt leones”.

Bomo torej sovražili Italijane samo zato, ker so si na slovenskem Krasu kupili nepremičnino in si tu ustvarili dom? Ti gotovo nimajo sovražnih namenov, upam si celo trditi, da so Slovencem naklonjeni. Menim, da vsekakor obstaja možnost kvalitetnega sobivanja samo če bomo vsi izpolnjevali svoje dolžnosti in se hkrati zavedali svojih pravic. Edini problem pa vidim v naši nagnjenosti k hlapčevstvu, s katerim pa se bomo zgolj in samo sami pokopali. Najprej pa moramo spoštovati sebe, da nas bodo lahko drugi spoštovali.

Jernej Zobec