Slovenci se lahko v volilnem letu pripravimo na številne napade na našo trezno presojo, ki se bodo odvili predvsem skozi točke simbolizma naše države in našega naroda. Pričakujemo lahko navidezno vrtenje časa nazaj v 40. In 50. leta, v času katerih so se odvile številne stvari, ki so dodobra pretresla našo malo nacijo, začenši z okupacijo, državljansko vojno in socialistično revolucijo. Nadaljevali bodo verjetno s prizori iz scen osamosvajanja, agonijo pa najverjetneje končali z eno izmed številnih dram, ki jih danes goni tako levica kot tudi desnica.

Pri državljanih pa bodo izvali le eno – jezo, ki bo ljudi vodila na en ali drugi volilni tir. Ta je po mnenju številnih analitikov, kot je morda na primer Carl Schmitt, ena izmed najbolj pogostih in naj efektivnejših emocij, ki jo sestavljajo politični in s tem volilni proces. Jeza ljudi namreč služi kot odlično difuzno orodje, ki malemu državljanu ponudi političnega sovražnika s katerim lahko nato identificira vir svojih težav ter na to naredi vse, da bi se le-teh rešil – izkoristi svojo volilno pravico, odide na volišče in odda svoj glas podpore.

Problem nastane v primeru, ko se želi posameznik držati svojega razuma in s tem samega bistva racionalne presoje. Mislim, torej sem naj bi pomenil mejnik, ko se je človek zavedal svoje eksistence, odprl svoje oči ter si tako zagotovil svobodno izbiro lastnega mnenja. Če si želimo zagotoviti racionalistično percepcijo političnega prostora in političnih premikov, ki so v tem času tik pred tem, da bodo dosegli vrhunec, moramo najprej razumeti sebe in s tem naše emocije. Pri tem se lahko obrnemo na številne velike mislece, ki so tudi sami iskali globi pomen te vrline. [1] Aristotel na primer emocije opredeljuje z dveh vidikov in sicer z vidika posledic, ki emocije povzročajo ter z vidika fizičnih simptomov, ki označujejo izražanje občutkov. [2] Darwin, ki je bil mnenja, da so emocije skupne tako ljudem kot živalim, je v svoji knjigi ”Izražanje emocij pri človeku in živali” zapisal, da so emocije del preživetja in da predstavljajo način sporočanja namenov. Freud, prvi človek, ki je s pomočjo psihoanalize želel doseči večji vpogled v bolnikovo emocionalno doživljanje specifičnih dogodkov, je dejal, da imajo emocije kompleksno zgodovino, katere elementi segajo v otroštvo, odražajo pa se, na podlagi različnih čutnih zaznav, kasneje v življenju posameznika. Ena izmed vidnejših teorij emocij našega časa pa je morda [3] Schachterjeva teorija čustev iz leta 1964, ki pravi, da čustvo, ki ga doživljamo izvira iz dveh glavnih virov in sicer iz fizioloških sprememb, ki jih doživljamo ter naše interpretacije dogodkov okoli nas.

Iz tega lahko izhajamo v realno stanje in navedemo zanimiv primer, ki ga opisuje [4] Zdenka Šadl v svoji knjigi Usoda čustev v zahodni civilizaciji: Na radiu BBC je bilo Georgu Bushu starejšemu, še za čas njegovega predsedovanja, postavljeno vprašanje o njegovih emocionalnih odzivih na pomembno srečanje z Mihailom Gorbačovom na Malti. Ko je bila objavljena novica o koncu monopolistične oblasti komunistične stranke na Češkoslovaškem, je radijska novinarka BBC enemu od proslavljajočih iz množice na Wenceslanskem trgu postavila vprašanje, ki je bilo objavljeno kot del dnevnih poročil. Na vprašanje kakšni so njegovi občutki je možakar odgovoril : »Svobodni smo. Čudovito je.«. Njegovo navdušenje je bila glavna politična novica, podobno občutja pa so takrat predstavljala temelj percepcije političnega procesa, ki se je vršil na vzhodu. Omenjeni posnetek možakarja, ki je s štirimi besedami izrazil svoja čustva, se v čeških medijih vsake toliko časa ponovno prikaže in izrabi, seveda ob boku določenemu političnemu procesu.

Sicer pa zahodni svet poveličuje in poudarja imaginacijo osebnih izkušenj posameznika, ki naj bi skupaj z ostalimi gradil mentaliteto družbe. Saj poznate rek – vsako mnenje šteje. Eno mnenje predstavlja en glas v demokraciji, en glas pa pomeni korak bližje uspehu določenega političnega procesa. Taka oblika manipulacije z emocijami se kaže povsod po svetu – v Ameriki na primer z Vietnamsko vojno, v Rusiji s padcem komunizma, v državah bivše Jugoslavije z razpadom federacije in vojno, ki je sledila - vsem pa je skupno, da se osredotočijo na posameznikove emocionalne zaznave – v Ameriki tako najdemo raznorazne veterane, ki dramatično pripovedujejo o svojih heroizmih, v Rusiji posameznike na ulici, ki so navdušeni nad demokracijo, v državah bivše Juge pa kažejo jokajoče obraze, ki pričajo o žrtvah vojne ali pa vidimo manifestacijo slik raznih generalov, ki jih nekateri vidijo kot heroje, nekateri pa kot zločince. Vse za glasove. Vse za zmago.

Marko Orel