Sedanja koalicija je na oblast prišla z vztrajnim opozarjanjem na obstoj korupcije, klientelizma in kriminala. Od nje smo zato pričakovali, da bo po prevzemu oblasti izpeljala postopke, v katerih bodo te zgodbe doživele sodni epilog. To se ni zgodilo. Celo nasprotno, vlada je ob tem, da je poskušala ukiniti Komisijo za preprečevanje korupcije, začela svoj pohod na medije in gospodarske družbe lastniško povezane z državo. Sledil je val direktorskih zamenjav ter netransparentnih in za državo škodljivih prodaj državnega premoženja, kot npr. prodaja Mercatorja in Slovenske industrije jekla. Vlada je tako ustvarjala svoje zaledje med vplivnimi gospodarskimi strukturami in večala svoj vpliv na medije.

Janez Janša je sedaj zopet obudil boj proti korupciji in kriminalu. Njegove prijateljske vezi z vplivnimi gospodarskimi strukturami so se namreč pretrgale, zaradi česar se je zmanjšal tudi vpliv v medijih, začelo pa se je tudi predvolilno leto.

Tako smo priča prvim aretacijam. Pogled na do tedaj nedotakljive direktorje, kako se opotekajo iz policijskih maric, je marsikateremu državljanu privabil nasmešek na obraz, precej okrnjena javnomnenjska podpora vladi Janeza Janše pa se zopet dviguje.

V urejeni demokratični državi morajo vse institucije pravne države delovati in to neodvisno ter strokovno. Delovati morajo vsak dan in v razmerju do vsakega državljana, kot rezultat pa morajo biti tisti, ki so krivi kaznivih dejanj, za to tudi obsojeni. Aktivnosti pristojnih inštitucij v smeri odkrivanja in pregona kaznivih dejanj so zato nujne in zaželene, zelo vprašljivi pa so dnevni komentarji njihovega dela s strani vrhovnih nosilcev izvršilne oblasti. Predsednik vlade je ravnanje organov pregona namreč pospremil s komentarjem, da upa, da bodo imele aretacije preventiven učinek za naprej in kasneje še, da bodo s tem za državljane prihranjeni milijoni evrov. Glede na to, da premier v vodenje konkretnih postopkov pregona ne bi smel imeti vpogleda, se ob takšnih izjavah ne morem znebiti občutka, da pri njih ne gre zgolj za pregon kaznivih dejanj, temveč predvsem za politično motivirane akcije. Preventivni vpliv imajo namreč lahko samo pravnomočne sodne odločbe in šele iz njih izhaja ali je res moč govoriti o milijonskih prihrankih. Pravnomočne sodbe so še daleč, luč medijev pa je tu in zdaj, tik pred volitvami.

Postopek, ki teče v povezavi z aretacijami je tajen, na dan pa so kljub temu prišli dokumenti iz tega postopka. V Sloveniji očitno obstaja trend uhajanja zaupnih dokumentov. Spomnimo se , da smo bili takim objavam priča že pri dogajanju na Sovi in na zunanjem ministrstvu, kar žal kaže na splošni (ne)red v družbi. Uhajanje zaupnih dokumentov že v tako zgodnji fazi postopka meče slabo luč na celoten potek postopka. Bojim se, da s tem še ni konec napak in da v tem postopku na koncu zaradi takšnih napak še tisti, ki so morda storili kazniva dejanja, za njih ne bodo obsojeni.
V času aretacij se je zgodil tudi poziv Računskega sodišča premieru, da razreši ministra za okolje. Premier poziva računskega sodišča ne upošteva, čeprav je le-to v tem primeru vrhovna instanca in zoper njegov poziv ne obstaja nobeno pravno sredstvo, je torej dokončen. Vprašanje zato ni več, kako je v konkretnem primeru ravnal minister za okolje Janez Podobnik, saj je to že dokončno ugotovljeno, temveč kdaj bo premier poziv izvršil. Če veljajo pravila o dokončnosti mnenj in pozivov Računskega sodišča za vse državne organe in za vse predstojnike teh organov, potem je prvi, ki jih mora upoštevati prav predsednik vlade. Zato je njegovo kolebanje in zavlačevanje nedopustno.
Osnovno pravilo pravne države je, da smo pred zakonom vsi enaki. Enakost se začne pri samih nosilcih oblasti. Pregon gospodarskega kriminala in vseh ostalih kaznivih dejanj je osnovna obveznost institucij v državi in to dnevno, ne glede na potek mandata posamezne vlade ali njene trenutne prijateljske povezave. Odgovorna politika se pokaže ravno pri tem ali se zna podrediti lastnim zakonom in ali je njihovo izvajanje njeno redno delo, ne pa le predvolilna obljuba.

Katarina Kresal