Predsednik vlade, kljub grožnjam Bojana Šrota o tem, da ni izključen izstop SLS iz vlade, ostaja popolnoma miren. Slika o počutju dveh predsednikov “pomladnih” strank pove več kot besede. Bojan Šrot je, medtem ko je govoril o napadih na SLS s strani prve vladne stranke in pomanjkljivi komunikaciji v koaliciji, ves čas strmel predse, s povešenim pogledom, kot da je v nekakšni hudi zadregi, kakor da mu je nerodno. Na drugi strani je Janez Janša blestel. Bil je nasmejan kot že dolgo ne. Njegovi odgovori so bili brezskrbni, jasni in logični. Najbolj neprijetno obtožbo pa je celo mimogrede spregledal, češ da je ne namerava komentirati, da so dejstva tako ali tako nedvoumna.

Gre seveda za namige iz ust predsednika SLS, da je protitajkunska vojna usmerjena prav proti njegovi stranki, da so imena tistih, ki so na udaru, izbrana s strani prvega moža vlade in da je tako ali tako celotna akcija naročena ter zamišljena s strani Janeza Janše. Janša se je tokrat modro zadržal. Šrot ni doživel protinapada. Nasprotno – predsedujoči Svetu Evropske unije je z brezskrbnim izrazom na obrazu vse skupaj odpravil tako rekoč mimogrede. Navrgel je le, da bi se s Šrotom lahko srečeval, če bi se ta odločil vstopiti v vlado, ko je postal predsednik SLS. Enostavno – v vladi je namreč do tedaj veljal princip, da so predsedniki koalicijskih strank tudi ministri.

S tem je predsednik vlade namignil, da bi tako lahko rešili tudi težavo z ministrom za okolje Janezom Podobnikom, katerega odstop zahteva računsko sodišče. Janši zadrega s Podobnikom, kljub temu, da gre za vladnega ministra, ustreza, saj gre vendarle samo za še en napad na SLS, ki je – glede tega ima Šrot vsekakor prav – očitno ena osrednjih tarč premierovih političnih razmislekov in akcij. Indicev za to je dovolj. Janševa zahteva glasovanja o zaupnici v trenutku, ko je Šrot postal predsednik SLS. Obtožbe, da za SLS stoji pivovarski lobi. Napoved protitajkunske vojne in posredno imenovanje brata predsednika SLS kot enega izmed vrhov tajkunske mreže.

In nazadnje še akcija proti gradbenemu lobiju, ki je neposredno zadela Hildo Tovšak, članico SLS ter predvsem cestni lobi, ki je neizogibno tesno povezan z ljudsko stranko, saj je bila ta v preteklosti praktično abonirana na vodenje ministrstva za promet in zveze. S to akcijo predsednik vlade neposredno, kot pravi, nima nič. No, skoraj nič. Ne gre samo za to, da je ob pravem trenutku prisluhnil avto radiu, da je lahko slišal spektakularno novico o aretaciji Ivana Zidarja. No, pomembno je nekaj povsem drugega. Vzpostavil je okolje, v katerem je bila akcija proti tajkunskim zidarjem sploh mogoča. Na to je tudi sam opozoril na zadnji slovesnosti ob visokem jubileju SDS.

Njegove besede o tem, da je izbira med SDS in drugimi, pravzaprav izbira med podporo tajkunom in borbo za demokracijo, so bile skrajno neprijetne za vse politične stranke. Z izjemo NSi, ki je tako ali tako skorajda del SDS in je iz kritik, ki jih deli predsednik vlade praviloma izvzeta. A še posebej je bil govor Janeza Janše o tajkunih in demokraciji neprijeten za SLS. Zdi se namreč kot da se prav SLS nahaja v središču tajkunskega omrežja (ne glede na usodo Ivana Zidarja), s katerim je začel vojno predsednik vlade. Vojno, ki po njegovem prepričanju lahko traja tudi več let in ki vsaj za enkrat očitno prinaša pomemben dvig priljubljenosti SDS med volivkami in volivci.

Vojna za demokracijo se bo torej intenzivno nadaljevala. Počasi so že začele v javnost curljati zanimive podrobnosti kriminalistične preiskave. Od zapisov telefonskih pogovorov med osumljenimi, do informacij o domnevnih velikih količinah gotovine najdenih med hišnimi preiskavami. Zidarska afera se bo še stopnjevala. Logiko političnega boja, ki jo bo spremljal, je Janez Janša z definiranjem nasprotja med tajkunstvom in demokracijo, že uvedel v predvolilno tekmo. Za nič manj ne gre torej kot za demokracijo. Izbira bojnega polja ne preseneča. Janez Janša je sebe vedno videl kot voditelja edinih pravih slovenskih demokratov.

Bo SLS v tem boju pokleknila? Si upa tvegati odkrit konflikt? Zdi se skorajda nemogoče. Njena notranja trdnost nikoli ni bila primerljiva s tisto, ki jo premore SDS. Hkrati pa jo premierova logika sili v odločitve, ki so v nasprotju z njeno tradicionalno politiko do tako imenovanega tranzicijskega kriminala. Glede na reakcije Bojana Šrota se zdi, da se predsednik SLS tega zaveda. Tako kot se gotovo zaveda, da mu izstop iz vlade lahko dodatno škodi. Konec koncev bi ga lahko razumeli tudi kot priznanje implicitno prisotnih očitkov. A same grožnje z izstopom iz vlade prav tako ničesar ne spremenijo. Brez tveganja se v vojnah pač nikoli ne zmaguje. Janša to zelo dobro ve.

Jani Sever