Težava s tem, da brezskrbno sprejmemo razglasitev neodvisnosti Kosova, je zelo enostavna. Že leta, ne desetletja, sprejemamo misel, da je nedotakljivost nacionalnih držav tista osnova ureditve, ki jo priznavajo Združeni narodi. Nihče še ni pozabil Helsinške listine in podobnih dokumentov, ki jih priznavajo narodi in države različnih političnih prepričanj. Države, ki so sedaj brez velikega razmišljanja sprejele neodvisnost Kosova in zavračajo srbske pritožbe, so našle enostavno pojasnilo za svoja stališča. Res je, menijo, da je suverenost držav nedotakljiva, vendar gre pri Kosovu za pseben primer. Sui generis. Kosovo je doživelo genocid, ki ga je izvedla Miloševićeva Srbija, zato ima kosovska albanska večina kot žrtev pravico do odcepitve. Lepo, in brez razmišljanja pošteno. Vendar se politične težave s to ugotovitjo ne končajo! Če suvernost ni sprejemljiva v primeru Srbije, ki ji je Kosovo pripadalo, potem se ne moremo upreti logičnemu vprašanju, ali smo prepričani, da je sedanji “posebni primer” res enkraten in zadnji. Ali pa se bo kosovska kriza jutri razvila na nekem drugem mestu. Še več, večina nas ve, da je kandidatov za tak “posebni primer” v Evropi in Aziji, če pustimo ostali svet pri miru, kar precej. Reklo bi se, da cela vrsta narodov, ki bi se radi odcepili od držav, kjer so, komaj čaka, da se pojavi vzor za enako prizadevanje. Saj jih zadnje dneve kar naštevajo. Večina evropskih držav in ZDA je pohitela s priznanjem prav zato, ker vedo, kaj nas čaka. Kosovo bo duh, dobri ali zli, ki bo obvladoval svetovno politiko naslednje mesece in leta. Bolj ko odlašajo s priznanjem nove države, bolj seveda kažejo vsi sebi in svetu, da se dileme zavedajo! S tem, da se je ločilo od države, kjer je bilo, ni Kosovo nehalo biti mednarodni problem.

Jurij Gustinčič