Nedavne aretacije direktorjev največjih slovenskih gradbenih podjetij ne bi smele presenetiti nikogar. Ne zaradi že pred tem napovedane Janševe vojne proti tajkunom, temveč zaradi tega, ker je od začetka vsaj avtocestnega programa bolj ali manj jasno, da incestuozno prepletanje politike in interesnih skupin, ne more roditi prav ničesar, kot zgolj sum o korupciji. Če se osredotočimo na gradnjo avtocest, kjer je prihajalo do največjih anomalij, potem lahko ugotovimo sledeč vzorec – najprej se je vseskozi špekuliralo s trasami avtocest in se sumljivo spreminjalo namembnost zemljišč, potem so se avtoceste vse bolj podaljševale, odseki pa so postajali vse dražji, celo tako dragi, da je bilo ljudem iz vseh dosedanjih vlad povsem normalno, če izvajalci povišajo osnovni strošek investicije za 50%, v primeru prodora pod Golovcem, celo za 100%. Nekaj, kar bi v normalni državi sprožilo alarm je bilo pri nas povsem normalno, še več, celo tako samoumevno, da je DARS to izplačal izvajalcem del in je za te namene brezskrbno, brez kakšnega kritičnega pogleda, najemal posojila v tujini. Zakaj? Odgovor nam dajejo vse vodstvene in nadzorne strukture DARSA – če vodilni niso prihajali ravno iz političnih vod, potem so prihajali s strani največjih gradbenih podjetij. Ja, iz tistih podjetij, ki so na račun zadolževanja DARSA preko javnih naročil izvlekli denar za enkratna in »nepredvidena« povišanja stroškov. 50 in 100% povišanja stroškov? Vsak poslanec, ki je kaj takega podprl je popoln ignorant ali pa neprikrito pokvarjen, ker tako finančno planiranje je naravnost klic po norčevanju iz naročnikov. Torej? Očitno so si nekatere interesne skupine v tej državi lepo postlale in v spregi s politiko nadzorujejo svoje nadzornike in izvajajo po ceni, ki se jim zahoče, mi državljani pa naj jo seveda plačamo. In če njihove aretacije niso zgolj v domeni prihajajočih volitev, potem lahko končno upamo na boljše čase za pravno državo v Sloveniji.

Rado Pezdir