Izraz tajkun, z vsemi izpeljankami se je v Sloveniji zelo dobro prijel. Kot da slovenščina hlepi po novih besedah, ki potem dobivajo tudi nove pomene. Tajkunizacija visokega šolstva je nova sintagma, za katero bi pričakovali, da bo lansirana iz vrst opozicije. A prvi jo je uporabil zgodovinar in dolgoletni simpatizer SDS ter član Sveta za visoko šolstvo Janko Prunk. Prunk je iz Sveta izstopil z besedami: “Zgrožen sem nad divjo jago za ustanavljanje šol, ki prinaša pojav tajkunizacije visokošolskega prostora.” Na žalost ni želel povedati koga ima v mislih. Pojasnil je samo, da ne gre za Petra Jambreka. Kdo so torej “univerzitetni tajkuni”?

Prvo ime, ki ga v misli prikličejo asociacije ob omembah novih privatnih fakultet in univerz je Peter Jambrek, eden od ustanovnih “očetov” samostojne Slovenije, sodelavec Nove revije, nekdanji ustavni sodnik, avtor ideje o večinskem volilnem sistemu, ideolog “pomladnikov”, notranji minister v Bajukovi vladi, predsedujoči Zbora za republiko… Jambrek, ki je bil v letih 2005 in 2006 tudi predsednik Sveta za visoko šolstvo, je že prej ustanovil Fakulteto za podiplomske državne in upravne študije na Brdu pri Kranju. Zaradi nasprotovanja starega Sveta sta to skupaj s Tonetom Jerovškom storila na podlagi sodnega sklepa. Potem je v času predsedovanja Jambrek ustanovil še dve fakulteti.

Iz odločanja o njihovi ustanovitvi se je kot predsednik izvzel. Tako sta povsem čisto v Novi Gorici nastali Fakulteta za uporabne družbene študije in Evropska pravna fakulteta. Kljub temu je Jambrek takoj zatem, ko sta fakulteti dobili koncesijo, na začetku leta 2007 odstopil z mesta predsednika Sveta za visoko šolstvo. Bil je preobremenjen, kot je povedal, kar ob treh fakultetah ter akademskem in političnem angažmaju ne more biti presenetljivo. In konec koncev ga je čakal nov zgodovinski projekt. Tri fakultete je bilo potrebno združiti v prvo zasebno univerzo v Sloveniji. Projekt je sedaj zaključen, vendar ga senat Sveta za visoko šolstvo ni potrdil. Trije člani so bili za, trije so se vzdržali, Prunk pa je odstopil.

Škandal je velik. In vendar Prunk pravi, da ni imel v mislih Jambreka. Jambrekov projekt naj bi bil torej samo začasna žrtev splošnih razmer v visokem šolstvo, za katere je v veliki meri tudi Ministrstvo za znanost, ki ga vodi Mojca Kucler Dolinar. Prunk pravi, da je v Sloveniji še mnogo slabših projektov za ustanovitev univerz kot je Jambrekov. Konkretno je omenil projekt za ustanovitev univerze v Novem mestu, ki ima kot pravi najmanj dovolj dobrih profesorjev. Prunk pravi, da je poskušal preprečiti ustanavljanje visokih šol, ki ne prinašajo novosti in so znanstveno premalo strokovne. Z veliko gotovostjo je torej mogoče reči, da Prunk res ni imel v mislih Jambrekovega projekta.

Je pa njegovo mnenje o ustanavljanju zasebnih fakultet in univerz – v Sloveniji je ambicij za ustanovitev privatnih visokih šol toliko, da bi jih lahko nastalo na desetine – v povsem očitnem nasprotju z napovedano strategijo ministrice Mojce Kucler Dolinarjeve. Ministrica se je po Prunkovem odstopu od dogajanj v Svetu distancirala. Hkrati je poudarila, da je nastajanje novih visokošolskih zavodov predvsem v prid študentom. O kakovosti diplomantov pa bo po mnenju ministrice za znanost pač najbolje odločal trg delovne sile. Mimogrede, Kuclerjeva sodi v kvoto ministrov NSi in ni torej ne izhaja neposredno iz kroga SDS, ki mu pripadata Jambrek in Prunk.

Kako torej razumeti Prunkovo gesto? Tako strokovno kot politično je dobro preračunana. Večina poznavalcev akademskega okolja v Sloveniji se zaveda, da je ustanavljanje velikega števila visokih šol nesmiselno in kontraproduktivno, ker zmanjšuje kvaliteto študija. Hkrati vsi vedo, da je konkurenca tudi na tem področju pomembna. Vprašanje je, kot običajno v merilih, ki določajo sprejemljivost drobljenja slovenskih fakultet in univerz. In seveda v tem, kdo jih lahko in kdo ne sme ustanavljati. Tako strokovno kot politično je Prunkova poteza simpatična. Svoj namen pa bo dosegla šele, če ji bo uspelo zaustaviti hitro ustanavljanje preštevilnih fakultet.

S tem bi bila namreč zaustavljena “univerzitetna tajkunizacija”. Obenem bi prav Prunkov odstop kljub temu moral delovati kot argument za ustanovitev prve slovenske zasebne univerze. Kajti prav za to menda gre. Za kriterije strokovnosti, po katerih je neko visoko šolo mogoče ustanoviti. Všečnih potez, ki v predvolilnem času prihaja iz vrst simpatizerjev največje vladne stranke, kar noče biti konec.

Jani Sever