Medtem ko večina prisega na vitkost, so se v ljubljanski knjigarni Konzorcij na Prešernov dan odločili, da dajo besedo debelim. Natančneje debelim knjigam z leposlovnega področja in njihovimi avtorjem, urednikom, založnikom, recenzentom, prevajalcem in tako dalje po spisku.

Če koga morda pojem “debela knjiga” rahlo bega in se sprašuje o tem, za kakšne knjige tu sploh gre, mi dovolite, da vam tudi sam razočaran priznam, da ne gre pri tem za nič drugega kot za to, kar sama besedna zveza pomeni - za knjige, ki imajo nadpovprečni volumen, oziroma število strani. Ja, vsak ima svoj fetiš.

V knjigarni Konzorcij se je, na kulturnega praznika dan, sicer dogajalo ves dan, naša kamera pa se je prižgala okoli 13.30, ko so se, pred niti ne tako skromnim občinstvom, v vrsto posedli urednik Samo Rugelj, prevajalci Nives Vidrih, Vasja Bratina, Boštjan Gorenc - Pižama, ki je tudi urednik, ter Jure Potokar, ugasnila pa kakšnih 50 minut kasneje, ko se ji je izpraznila baterija. Se zgodi. Za ta dogodek je bil napovedan tudi Marcel Štefančič Jr., a je očitno kulturni praznik praznoval nekje drugje.

Beseda se je vrtela okoli radosti in muk povezanimi z izdajo debelih knjig, njihovim prevajanjem v slovenski jezik in kratkimi stiki med prevajalci, uredniki ter lektorji. Do vsesplošnega pretepa pa, na srečo, vendarle ni prišlo.

Uvodni del dogodka:

Urednik Samo Rugelj o knjižnem “špehu”:

Pa še beseda ali dve o lektorjih:

Urednik in prevajalec Boštjan Gorenc o formatu knjižnih prevodov:

In še nekaj o lektorjih:

Prevajalka Nives Vidrih o takšnih in drugačnih lektorjih,

ter o izkušnjah povezanimi s prevajanjem knjig Jáchima Topola:

Prevajalec Vasja Bratina o tem, zakaj mu prevode knjig lektorira žena:

in o tem, kako je prevajati dela pisatelja in filozofa Umberta Eca:

In za konec še prevajalec Jure Potokar o svojih zabavnih in manj zabavnih prevajalskih spominih:

Kdor si je vse to ogledal, bi lahko dobil nagrado.

Andraž Beguš