Zdravstveno stanje demokracije se odraža tudi na črevesju medijske svobode ter avtonomnosti tistih, ki s temi zadevami po službeni dolžnosti tako ali drugače mešetarijo - torej novinarjev in podobnih firbcev. Baje. Za diagnozo tega stanja smo se namenili povprašati nekaj izmed teh, ki so, vsak na svoj način, “tut not padli” in prišli do neprijetnega občutka, da sta morda svoboda govora ter svobodno izražanje mnenj za nekatere lahko tudi tako zelo boleč trn v peti, da se na to, verjamem da iz “tehtnih” razlogov, preprosto požvižgajo.

Zdaj že bivši Magovec Silvester Šurla se debati tako ni mogel pridružiti, ker baje, ne iz lastne potrebe ter zadovoljstva, prakticira tišino. Njegovemu kolegu, novinarju Igorju Kršinarju pa sta, po nekaterih informacijah, njegova nadrejena v igri mešanih parov verbalno pribila nekaj tako krepkih, da je pristal na bolniški. Ostali smo preživeli. Trk, trk…

Kot prvi se je po medijskem prostoru razgledal novinar ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Peter Jančič, katerega občutki so večinoma optimistično obarvani, ga pa nekoliko skrbi izobrazba “medijskih peres”.

Novinar Večera ter pobudnik “zloglasne” novinarske peticije zoper cenzuro Blaž Zgaga je bil po pričakovanjih manj optimistično razpoložen, a kljub vsemu upa na boljši jutri.

Univerzitetna učiteljica Sandra Bašić Hrvatin je razmere, ki vladajo znotraj medijskega bojnega polja, v vojaškem žargonu označila za izredne. Pri procesu normalizacije nastalih razmer pa je posebej izpostavila pomen ter vlogo javnosti, oziroma civilne družbe.

Andraž Beguš