Včeraj je v DZ potekala razprava o spremembi 33. člena Zakona o raziskovalni dejavnosti, ki ureja sestavo Upravnih odborov Javnih raziskovalnih zavodov. Po posegih na področje avtonomije medijev, si je Janševa vlada v UO JRZ zagotovila takšno večino, da preostalim članom UO, namreč predstavnikom raziskovalcev in uporabnikov, niti na seje ni več potrebno hoditi, pa so seje UO kljub temu sklepčne, njihovi sklepi pa legalni – četudi povsem nelegitimni. Takšna sestava je pripeljala do znanih zapletov na Pedagoškem inštitutu, sledil mu je Inštut za narodnostna vprašanja, pred tednom dni pa sta se oglasila še Institut Jožefa Stefana in Kemijski inštitut – kar je pomembno, saj družboslovci za janševsko oblast predstavljamo predvsem kronične nergače in nebodijihtreba.
Gospa ministrica je s svojim včerajšnjim nastopom v DZ še enkrat pokazala, da o znanstveno-raziskovalni sferi ve malo in dosti ne. In da jo je v ministrski fotelj posedla izključno prava partijska izkaznica. Braneč vladno diktaturo v UO JRZ je namreč povedala: »Na rezultate javno financiranih projektov pa moramo gledati kot javno dobro. … Raziskovalni programi, ki predstavljajo javno službo in ki jih potrdi upravni odbor zavoda, morajo slediti javnim interesom in nacionalnim prioritetam raziskovalne politike …« In kaj je s tem narobe? Vse. Raziskovalni projekti in raziskovalni programi nimajo namreč prav nič opraviti z Upravnimi odbori in MVŠZT! Pripravijo jih raziskovalci in raziskovalne skupine same, jih uskladijo na Znanstvenih svetih, o njihovi primernosti, kvaliteti in financiranju pa odloča Javna agencija za raziskovalno dejavnost, in ne Ministrstvo. Trenutna sestava UO nima torej prav nič opraviti z Nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programom, temveč je namenjena izključno političnemu nadzoru JRZ. Če temu dodamo še dejstvo, da je gospa ministrica v DZ prebrala kar izjavo svoje Službe za odnose z javnostmi, potem je verjetno vsakomur jasno, kako lahko in lahkotno je biti minister v janševski Sloveniji.

Igor Ž. Žagar