Na tradicionalnem novoletnem sprejemu za diplomate je manjkal zunanji minister Dimitrij Rupel s soprogo Marjetico Rupel. Bil je nekje na Kavkazu. Istočasno je v javnost bombastično prišla novica o tem, da so na MZZ zasegli računalnik diplomatu – članu LDS Marjanu Šetincu. Gre seveda za afero “washingtonski pogovori”. Pred Vladimirjem Voduškom se je Šetincu najprej zataknilo in to je bilo še posebej izpostavljeno. Sumljivo, ni kaj. Tako kot to, da se je Šetinc pogovarjal z Dnevnikovo novinarko. Ampak kakšnega bolj oprijemljivega dokaza zaenkrat še ni.

Preiskava na ministrstvu je očitno zelo intenzivna. Pregledali so telefonske pogovore vseh svojih uslužbencev, ki bi lahko bili krivi za škandal. In potem je osem uslužbencev prišlo v pisarno in zaseglo računalnik. Precej amatersko. Sindikat diplomatov je takoj protestiral in protestiral je tudi Marjan Šetinc. Zoprno, ni kaj. Preiskava zaenkrat ne daje rezultatov in vse skupaj se samo še bolj zapleta. Američani so skrajno nezadovoljni, to priznava celo Dimitrij Rupel, čeprav ne uporablja besede skrajno. Še precej bolj nezadovoljni so v evropskih diplomatskih krogih.

Čeprav je Evropi zadrega pravzaprav pisana na kožo. Objavljeni dokumenti dajejo tistim, ki to želijo, dovolj argumentov za nasprotovanje diplomatskim pritiskom ZDA. A hkrati seveda dejstvo, da se blamaža zgodila predsedujoči državi za Evropo ne more biti nepomembna. Najbolj neprijetno je seveda slovenski vladi. Diplomatska zabeležka je prišla v javnost v zelo neprimernem trenutku. Kosovo namerava razglasiti neodvisnost v kratkem in treba se bo odločiti. Bomo ravnali po priporočilih ZDA ali bomo nekoliko bolj zadržani?

Z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom so ZDA zelo zadovoljne, o tem po objavljenih zapiskih washingtonskih diplomatskih pogovorov ne more biti nobenega dvoma več. Po drugi strani je evropska diplomacija do dolgoletnega zunanjega ministra ves čas precej zadržana. Celo Nemčija z njegovim ravnanjem ob kosovskem vprašanju ni bila zadovoljna. Zdaj ima Evropa za hladen odnos do slovenskega zunanjega ministra še precej več utemeljenih razlogov kot prej.

Tudi v slovenski javnosti priljubljenost “večnega ministra” nikoli ni bila ravno velika. Ne glede na to, v kateri stranki je udejanjal svoje politične prijeme. Po zadnji aferi tesno sodelovanje med zunanjim ministrom in predsednikom vlade, za premiera gotovo ne more biti pretirano koristno. A zdi se, da alternativne rešitve v volilnem letu pravzaprav ni. Vsekakor ne med predsedovanjem EU, ko je zamenjava zunanjega ministra tako rekoč nepredstavljiva. Odslovitev kontroverznega političnega sopotnika tik pred volitvami pa tudi ni preveč simpatična.

In vendar – skušnjava je tu. Nov zunanji minister bi pomenil velik premik v vladi Janeza Janše. Zdi se nemogoče. A predsednik vlade je znan po presenetljivih odločitvah, kadar je stisnjen v kot.
Jani Sever