Kaj če tvegamo in beremo [1] Parsifala kot predhodnika [2] Brechtovega [3] učnega komada, kaj če njegovo sporočilo žrtvovanja kaže na Brechtov [4] Ukrep, ki ga je uglasbil [5] Hans Eisler, za Bertom in [6] Webernom tretji veliki [7] Schoenbergov učenec? Ali ni sporočilo tako Parsifala kot Ukrepa učenje; junak se mora naučiti, kako pomagati ljudem v njihovem trpljenju. Izida pa sta nasprotna: pri [8] Wagnerju sočutje, pri Brechtu/Eislerju pa ravno moč ne prepustiti se sočutju. Vendar je to nasprotje relativno: skupni motiv je hladno/odmaknjeno sočutje. Brehtova lekcija je umetnost hladnega sočutja, sočutja s trpljenjem, ki se nauči kljubovati neposrednemu vzgibu, da bi pomagali drugim; Wagnerjeva lekcija je hladno sočutje, odmaknjeni sveti odnos (spomnite se hladnega dekleta, v katerega se spremeni Parsifal v [9] Syberbergovi verziji). Wagnerjeva lekcija (in Wotanov vpogled) o tem, da je največje dejanje svobode sprejetje in udejanjenje tistega, kar se je tako ali tako nujno moralo dogoditi, nenavadno odmeva v temeljni lekciji Brechtovih učnih komadov: česar se mora naučiti mladi deček, ki ga bodo umorili prijatelji, je umetnost [10] Einverständnis, pristati mora na svoj umor, ki se bo tako ali tako zgodil v vsakem primeru.

Zakaj torej ne bi brali Parsifala iz današnje perspektive: kraljestvo Klingsorja v drugem dejanju je domena digitalne fantazmagorije, virtualne zabave – [11] Harry Kupfer je imel prav, ko je Klingsorjev čarobni vrt uprizoril kot video klub, s Cvetnimi dekleti, reduciranimi na fragmente ženskih teles (obrazov, rok …), ki se prikazujejo na raztresenih TV ekranih. Ali ni Klingor nekakšen gospodar [12] Matrice, ki manipulira virtualno realnost, kombinacija [13] Murdocha in [14] Billa Gatesa? In ko preidemo iz II. v III. dejanje, ali pravzaprav ne gremo od ponarejene virtualne realnosti v “puščavo realnega”, v “opustošeno deželo” po ekološki katastrofi, iztirjeno iz “normalnega” delovanja narave? Ali ni Parsifal model za [15] Keanu Reevesa v Matrici, [16] Lawrence Fishburne pa v vlogi Gurnemanza?

Kaj če torej Parsifal kaže tudi v drugo smer, v smer nastanka novega kolektiva. Če Tristan uprizarja odpuščanje kot ekstatični samomorilski pobeg IZ družbenega reda, Maistersinger pa rezignirano integracijo V obstoječi družbeni red, potem Parsifal sklene to trojico z izumom nove forme Socialnega. S Parsifalovim “Enthüllt den Graal!” prehajamo iz skupnosti Grala kot zaprtega reda, v katerem je v predpisanem času rituala Gral razodet krogu posvečenih, v novi red, v katerem mora Gral ostati razkrit ves čas: “Nicht soll der mehr verschlossen sein!” Kar zadeva revolucionarne posledice te sprembe, se spomnite usode figure Gospodarja v triadi [17] Tristan - [18] Meistersinger - [19] Parsifal (King Marke, Hans Sachs, Amfortas): v prvih dveh delih Gospodar preživi kot užaloščena melanholična figura; v tretjem je odstavljen in umre.

V skladu s temi vrsticami bi si bilo vabljivo predstavljati alternativnega Parsifala. Nič new-agerskega v slogu [20] Da Vincijeve šifre (v drugem dejanju Kundry zapelje Parsifala, na Montsalvat se vrneta kot par, zapustita star seksistični red in z rojstvom Lohengrina ustanovita novo dinastijo.) Moje zasebne sanje so, da bi se Parsifal dogajal v modernem megalopolisu, s Klingsorjem kot impotentnim zvodnikom, ki vodi javno hišo; Kundry izrablja za zapeljevanje članov “Gralovega” kroga, rivalske narko bande. “Gral” vodi ranjeni Amfortas, čigar oče Titurel je v konstantnem deliriju od prekomernega uživanja drog; Amfortas je izpostavljen neznosnemu pritisku članov bande, naj “izvede ritual”, namreč preskrbi dnevni odmerek droge. Kundry ga je ranila (okužila z AIDS-om), ko je ugriznila njegov penis med felaciom. Parsifal je mlad in neizkušen sin brezdomne matere samohranilke, ki ne razume smisla drog; med felaciom “občuti bolečino” in zavrača zapeljevanje Kundry.

Ko Parsifal prevzame “Gralovo” bando, v svoji skupnosti uzakoni novo pravilo: svobodno distribucijo drog …

Slavoj Žižek

Richard Wagner, Parsifal; [21] Dunajski filharmoniki, [22] Georg Solti

Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič