Zadnje čase je veliko govora o tem kako naj bi vladajoča koalicija skušala projecirati svojo ideologijo preko medijev in na tak način vplivati na mišljenje množice, jo usmerjati ter z njo vse splošno manipulirati. Nekateri obtožujejo določene medije, da jih vleče preveč v levo ali desno, vsi pa vztrajajo pri nekem namišljenem objektivizmu. Vrhunec je seveda dosežen z laicizmom, ko se množica skozi lingvizem vrne v leto 45, se med seboj označi za komuniste ali domobrance ter tako nadaljuje večno rivalstvo.

A na tej točki to niti ni tako pomembno. Zanimivo je, da veliko ljudi uporablja besedo ideologija v nekem splošnem kontekstu. Termin ideologije je namreč skozi zgodovino doživel veliko definicij in redefinicij. Danes se ji pripisuje pomen motene misli, ki želi prikriti realnost, vendar ne le, da bi skrivala oblike razredne dominacije, ampak tudi druge oblike, kot so rasno, spolno, versko in drugo zatiranje. Namen tega je seveda doseg in obstoj določene družbene hegemonije.

Na tem mestu vas, spoštovana bralka ali bralec, želim opozoriti na prefinjenost ideoloških elementov, ki se pojavljajo na vsakem koraku. Starejše generacije bi morda lahko kaj takega prepoznali v ameriških filmih, medtem, ko so mlajše generacije vedno bolj podvržene prikriti ideologiji v risankah. Otroci so tako idealna tarča take manipulacije, saj še nimajo dobro razvitih kritičnih obrambnih mehanizmov.

V nadaljevanju vam predstavljamo ideološke elemente prikazane na praktičnih primerih animiranih filmov hollywoodske mašinerije - vsem dobro poznani risani seriji Smrkci in pravljičnih Disneyjevih filmih. Ta dva primera sta zanimiva predvsem zato, ker izražata dva popolnoma nasprotna politična pola, procesirana skozi družbene okvire ameriške neoliberalne družbe.

GARGAMELIZACIJA DRUŽBE

[1] Smrkci, kot kulturni fenomen druge polovice 20. stoletja, so prek kratkim praznovali petdesetletnico svojega obstoja. Takrat jih je belgijski risar [2] Pierre Culliford, krajše imenovan tudi Peyo, prvič zarisal v svojo beležnico in jih leto kasneje objavil v stripovskem mesečniku Le Journal de Spirou. Sedem let kasneje so se Smrkci prvič pojavili v črno-belem animiranem filmu z naslovom Les Adventures des Schtroumpfs in doživeli relativno velik komercialni uspeh. Zadevo so kmalu opazili Američani s studiem Hanna-Barbera na čelu, ki so Smrkce predelali v natanko 421 epizod ter jih ponudili svetovni javnosti. Smrkci so postali hit in legenda je bila rojena.

Kar je morda bolj zanimivo pri sami stvari je to, da je bila risana serija kmalu deležna številnih [3] kritik češ, da gre za preprosto promocijo [4] marksistične ideje. Kritiki so se sprva osredotočili na habitat Smrkcev, kasneje pa so avtorji, kot sta na primer Dave Morgan ali Marc Schmidt, nadaljevali z oblikovanjem marksističnega diskuzra med modrimi škrati.

Vas Smrkcev naj bi namreč ponazarjala popoln model komunistične komune. Smrkci ne poznajo individualne lastnine, ampak si delijo čisto vse – od hrane pa do domovanja. Vloge pri delu so razdeljene enakopravno, saj medtem ko en Smrkec nabira les, drugi ribari, spet tretji opravlja neko drugo delo. Simbolizem je izražen predvsem skozi posamezne Smrkce, saj vsak uteleša nekaj samosvojega. V ospredju je predvsem ata Smrk, ki naj bi po mnenju kritikov utelešal samega Karla Marxa – poleg tega, da je neformalni vodja Smrkcev, predstavlja tudi najstarejšega in najbolj pametnega člana komune, poleg tega pa ima podobno brado kot Marx in edini nosi oblačila rdeče barve, ki predstavljajo simboliko revolucije proletariata. Omenimo še Smrketo, ki je sicer umetna stvaritev zlobnega Gargamela. Smrkci so jo sprejeli za svoj ideal, hrepenenje in srčnost. Po mnenju kritikov naj bi tako, predvsem zaradi svoje vloge, ki ji ne namenja nikakršnega dela, razen pohajkovanja po zelenih poljanah, namenili simbol države.

Na drugi strani je Gargamel, zlobni čarovnik, ki naj bi predstavljal kapitalizem in vse njegove negativne lastnosti – izkoriščanje, pohlep in individualizem. Njegova vloga v risani seriji pooseblja hotenje po Smrkcih, ki jih želi pretopiti v zlato (neomejena želja po kapitalu) ali pa pojesti (kritiki navajajo, da gre pri tem za metaforo; Gargamel namreč želi razbiti komuno Smrkcev oziroma uničiti socialno misel med njimi, nekaj takega kot je hotela Amerika narediti s Sovjetsko Rusijo in njenimi sateliti med hladno vojno). Njegov edini kompanjon je mačka Azrael, ki predstavlja delavca v trdem, izkoriščevalskem svetu, ki ga simbolizira Gargamelova hiša. Značilnosti mačke, kot so na primer nezmožnost govora (podrejena vloga delavca v kapitalizmu), določena količina hrane z Gargamelove strani (sprejemanje mezde kapitalistov) in slepa predanost Gargamelu (vdanost v usodo), po mnenju kritikov samo potrjujejo simboliko kapitalističnega izkoriščanja.

Vprašati se moramo ali je vse to res? Ali je avtor Smrkcev Culliford res uporabil ta prisrčna bitja za prikrito izražanje osnov svojih marksističnih načel ali pa gre morda le za nenamerne podobnosti? Zanimivo je, da so nekateri kritiki poleg ideje marksizma v Smrkcih prepoznali tudi homofobne, feministične in rasistične elemente, a to je že druga zgodba. Sicer pa sem o tem že pred časom pisal na enem izmed slovenskih blogov.

MIKI MIŠKA KOT IDEOLOŠKI APARAT KAPITALIZMA

Morska deklica, ki se zaljubi v princa, lepotica, ki se zaljubi v zver ter miška, ki je zaljubljena v drugo miško – ljubki liki ali pošasti neoliberalnega sveta? V vsakem primeru gre za mamljivo formulo ustvarjanja užitkov, ki jo Disney že od nekdaj obvlada. Po vsem svetu je sprejeto splošno dejstvo, da je bil [5] Walt Disney genialni stvaritelj, ki je spodbujal družinske vrednote, strpnost in razumevanje. Protiutež takšnemu prepričanju so številne kritične študije in analize Disneyjevih risanih filmov, skozi katerega naj bi se izražal imperij, ki vpliva na masovno kulturo in oblikuje razvoj miselnega procesa mlajše generacije.

Večina kritikov Disneyjevih stvaritev je precej enotna – risani filmi so vplivni prenašalec določene ideologije. Če le malo pobrskamo po internetu, lahko zasledimo veliko kritik, ki navajajo, da Disney reproducira različne ideologije, vse do zmesi imperializma, kapitalizma in globalizma v tisoč in eni obliki. V letu 2007 je bila v slovenščino prevedena knjiga z naslovom [6] Kako brati Jaka Racmana?, ki nudi sistematičen vpogled v teorijo imperialistične politike Disneyjeve korporacije. Knjiga je bila ob izidu predstavljena tudi na [7] Vesti.

Ker je Disneyjevih risank preprosto preveč, da bi se odločili za analizo le ene, se bomo posvetili [8] elementom, ki so skupni celotnemu Disneyjevemu opusu stvaritev. Vse Disneyjeve risanke, v nasprotju od Peyovih Smrkcev, poudarjajo pomen individualne lastnine in pravice do lastništva (vsi Disneyjevi liki namreč posedujejo svojo privatno lastnino, ki si je načeloma ne delijo). Prav tako je v sorazmerju z lastništvom poudarjena delovna etika, saj je v vseh Disneyjevih risankah moč zaslediti delovne navade, vzajemno potrjevanje in spodbujanje. Iz tega sledi kapitalistični mit o družbeni mobilnosti navzgor oziroma o hierarhiji poklicev (dober primer na tem mestu je Stric Skopušnik in njegovo poudarjanje, da je začel le z enim centom, nadaljeval s trdim delom in končal s premoženjem). Pri tem je potrebno omeniti tudi t.i. Rosebud sindrom, ki pravi, da denar ni vse oziroma da denar človeka pokvari. Liki z nič ali malo lastnine (na primer mala morska deklica, ki se je v zameno za ljubezen odrekla podvodnemu kraljestvu; Jaka Racman, ki je kljub svoji pogosti menjavi dela in nesposobnosti, prikazan kot srečen lik; levji kralj, ki je s strani svojega hudobnega strica izgnan iz svojega kraljestva in najde svojo srečo med prijatelji v džungli – saj se še spomnite pesmi z naslovom Hakunamatata?, itd.) so pozitivni in srečni liki, saj imajo bogati vse problemi in so pogosto deležni negativne vloge določene risanke. Pri Rosebud sindromu je zanimivo to, da gre za nadvse primerno domnevo kapitalistične ideologije – bolj si zatiran, srečnejši si.

Na drugi strani Disneyjeve risanke poudarjajo vse vrednote zahodnega sveta (toplo priporočam ogled kratkega filmčka [9] Sexism, Strength and Dominance: Masculinity in Disney Films) – poudarjanje pomena poroke in družine (poročila sta se in živela happily ever after), heteroseksualno zvezo (ste v kateri izmed Disneyjevih risank morda opazili, da ste se poročila princ in princ, ali morda celo bolje – princesa in princesa?) ter patriarhalno družbo (skrb za družino). Poleg slednjega je v vseh Disneyjevih risankah poudarjen [10] ideal moškega. Če začnemo pri tem, da v mnogih risankah matere preprosto ni (na primer risanke kot so Mala morska deklica, Levji Kralj, nedavno predvajani Mali Pišček) ali pa je hudobna (predvsem vloga mačehe, ki si želi prilastiti bogastvo in ubiti dobro princeso) ter nadaljujem s tem, da je moški predstavljen kot možat, vesten junak, mož akcije, ki na takšen ali drugačen način reši nastalo situacijo (primer princa, ki premaga zlo in reši princeso pred pogubo), lahko sklenem, da je ta simbol več kot prepoznaven.

Vsebnost ideoloških elementov je pri Disneyjevih risankah nedvomno mnogo bolj kompleksna kot risani seriji Smrkci, a dejstvo ostaja, da je ideologija prisotna pri obeh. Kako si jo razlagate in kako lahko na vas vpliva pa je popolnoma vaša stvar.

KAKO JE VCEP IDEOLOGIJE V RISANKE SPLOH MOGOČ?

Povsem na kratko – financiranje dobrin množične kulture v Ameriki poteka bolj ali manj izključno iz zasebnih resorjev. Če tej predpostavki dodamo dejstvo, da je glavnih ameriških medijskih akterjev pet (Time Warner, The Walt Disney Company, News Corporation, Viacom in Bartelsmann), ki sicer še z ostalimi štirimi giganti (Universal, NBC, TCI in Sony) oblikujejo [11] globalno politiko, potem lahko vse skupaj povežemo v domnevo, da zasebni sektor financira risane filme z dvema namenoma: prvič, da preprosto ustvari dobiček in drugič, da z artikulacijo družbenega ohrani hegemonijo produkcije kapitalističnega sistema znotraj ameriške in svetovne družbe ter tako sklene magični krog.

Marko Orel