Naj ob ratifikaciji Lizbonske pogodbe opozorimo na nekatera dejstva, ki ob tem dogodku ne smejo ostati prezrta: Lizbonska pogodba ostaja oddaljena od evropskega državljana v smislu njene razumljivosti in preglednosti. Namen neuspešno ratificirane ustavne pogodbe je bil prav berljivost in preglednost temeljnega pravnega akta Unije za navadne državljane. Te vrline ob sprejemu Lizbonske pogodbe so izgubljene. Lizbonska pogodba je bila sprejeta na nedemokratičen in netransparenten način in je izgubila vrednost, ki jo je ob vključevanju različnih akterjev v njeno oblikovanje – to je od Evropskega parlamenta do nacionalnih parlamentov in civilnodružbenih organizacij – nosila ustavna pogodba. Tudi sama moram priznati, da Lizbonska pogodba vključuje večino določb, ki jih je prinašala ustavna pogodba. Postavlja pa se vprašanje, ali se je res bilo treba lotiti določenih kozmetičnih popravkov, saj se ti le norčujejo iz večine državljanov, ki verjamejo v dosežke EU kot tudi našo nadaljnjo skupno pot. Mladi evropski federalisti smo kritični do dejstva, da vlada ni posvetila več energije in pozornosti seznanjanju javnosti z vsebino pogodbe. Ponovno se je ponovila zgodba izpred 3 let, ko je Vlada prav tako brez primerne informacijske kampanje ratificirala takratno ustavno pogodbo. Prav tako se ob začetku ratifikacijskega procesa Lizbonske pogodbe v EU postavlja vprašanje, če smo videli konec institucionalnih reform. EU ima še mnogo potenciala pri poglabljanju funkcionalnosti in demokratičnosti, zato se proces institucionalnih reform nikakor ne sme zaključiti ob začetku veljavnosti nove pogodbe. Prav strah pred zavestnim zavrtjem nadaljnjih demokratizacijskih in povezovalnih reform je nekaj, kar bi bilo treba javno in odločno nasloviti že sedaj.

Iza Tršar