Cloverfield. ZDA, 2008, 85 min. Producent: J. J. Abrams.
Režiser: Matt Reeves. Igralci: neznanci, CGI.

Lego kocke: s kakšnim kompletom lahko sestavimo svašta, še posebej če ga mešamo z drugimi, ampak en komplet je najprej za eno stvar, recimo za kakšen avto ali hišo. Podobno poznamo gradnike primera Cloverfield. Videli smo Godzillo (1998) ali originalno Gojiro (1954); ta vam je gotovo ljubša, če ste jo seveda videli. Torej smo že videli film z gigantskim monstrumom, kako, spuščen s verige, razturi polovico velemesta, ker je besen in neranljiv za vojaške izstrelke. Videli smo tudi grozljivko Čarovnica iz Blaira (Blair Witch Project, 1999), sestavljeno iz posnetkov treh filmskih amaterjev, ki tavajo v globino zloveščega gozda. Zato smo videli tudi Cloverfield: film s pošastjo, posnet iz roke kar enega Newyorčanov, ki s svojo skupino beži z žarišča nevarnosti. Film si sposoja z vseh vetrov, material pa dobro združi in je bolj zanimiv od sestavin.

Kmalu po začetku ostane Kip svobode brez glave (ideja s [1] postra za Pobeg iz New Yorka, 1981). Jasno je: da mora biti pošast posebej velika, s svojimi rameni nekako v višini 90-metrskega kipa, da se bodo avtorji znali pošaliti na svoj račun in da jih ne bo strah obiti kakega klišeja. Vse je podrejeno prikazovanju iz vidika meščana, ki dokumentira zasebno zabavo — nakar se ta razširi na ulico in spremeni v nočno moro. Film bi bil lahko video z YouTuba, samo da v resnici zajema sliko profesionalna visokoločljiva kamera, ki se trudi biti amaterska (to je kje kar smešno), da so vtkani posebni učinki, in da je material zapakiran v celovečerno dolžino, pri čemer je 80+ minut primernih in brez dolgočasnih trenutkov. Igralci ne pustijo posebnega vtisa, ne povejo nič zanimivega in redko razvijejo nepozabno dramatiko, kakršen je telefonski pogovor med mamo in sinom, večino časa pa tudi ne motijo. Nujno je treba izločiti snemalca, ki predstavlja, kaj, stupidni sloj Američanov in je brez ene izjave, ki ne bi povzročala kurje polti.

Na začetku Čarovnice iz Blaira reče punca, ja, lep dan je bil. Na koncu Pošastnega je enak prizor, dekle reče, da je imelo lep dan. A je mogoče, da so ljudje, ki so se pritožili nad neučinkovitim koncem, a je mogoče, da so spregledali ali napačno razumeli časovni žig levo spodaj? Film pač luštno karikira dejstvo, da imamo dobre in imamo slabe dni.

Opozorimo na Gostitelja (Gwoemul, 2006), južnokorejski film s pošastjo in družino navadnih ljudi, ki se zaradi neučinkovite oblasti, sama odpravi nad beštijo. Najboljši film s pošastjo? Preverite.