Slovenski filmski arhiv je obogatil nov dokumentarec režiserja Dimitra Anakieva (Dimitar Anakiev Films - DAF) “Poslednji Žilnik”. Po premieri v Nišu je slovensko predpremiero doživel v ljubljanskem [1] Kreatoriju Dijaškega doma Ivana Cankarja (DIC). Na vprašanje, kdaj in kje bomo v Sloveniji lahko gledali film, je Dimitar odgovoril, da ga televizija gotovo ne bo hotela prikazati, ker gre še vedno za precej občutljivo temo, ki ji niti naša vlada še ni sposobna pogledati v oči. ”Poslednji Žilnik” in njegova resnica bo romal na evropske filmske festivale, najprej v Amsterdam, Sarajevo… Film v prvi polovici pripoveduje tragično zgodbo družine priznanega srbskega režiserja Želimirja Žilnika, rojenega v nacističnem taborišču Rdeči križ, kjer je umrla njegova mati, medtem ko so njegovega očeta, narodnega heroja Konrada Žilnika, leta 1942 obglavili četniki v vasi Kozja pri Beli Palanki (Srbija). V nadaljevanju filma pa avtor z Želimirjem Žilnikom in prebivalci vasi Kozja v vlogi pripovedovalcev odkriva doslej neznane detajle usode ne le Žilnikovih staršev, temveč tudi drugih žrtev sistema - zgodovine.

Drago Pintarič (kreativni vodja KUD Pozitiva): “Ta prostor ni zavezan nobenim javnim sofinancerjem, da bi se samocenzurirali, ali da bi zaradi tega čutili neka omejevanja, ravno nasprotno. In mislim, da je super, da se je to zgodilo ravnu tu.”

Prevod pogovora z režiserjem Anakievim:
“Jaz imam eno vprašanje.”
-”Pa ne zdaj.”
“Zdaj, zdaj! Kratka bom. Lahko snemam?”
-”Pa daj, snemaj!”

“Te je zanimala neka večja zgodba, kot pa zgolj zgodba nekega individualca? Vsi ti ljudje, ki so bili posrkani v to tragično zgodbo, vsi so nekako “zadnji Žilniki”, heroji, ki so umirali…?
-”Da, mene vedno zanima, kako lahko naredim neko temo večjo, da jo potenciram. Če slediš neki temi ozko, dobiš ozek okvir. Menim pa, da je umetnost sposobnost zajeti čim večji spekter, ki ga določena tema odpira.”