Čeprav nas ne čudi in preseneča, pa smo po svoje na nek način vseeno osupli nad medijskim molkom in sprenevedanjem, ki je tako splošen in vseobsegajoč, da prav zato bode v oči in ga ni moč spregledati. Molkom nad vsebino in načinom sprejemanja t.i. Lizbonske ali »Ustavne« pogodbe, ki se zdi da je tako popolna, da ne potrebuje širše razprave in le čaka, da bo v torek z manjšim teatrom ratificirana s strani večine v DZ. In prav ta samoumevnost, neproblematičnost, ki je le še proceduralne narave, prav ta vsesplošni molk »intelektualcev«, »angažirancev«, »opozicije, liberalcev, demokratov, progresistov…«, »drugače ali napredno mislečih« ter vseh, ki živijo na račun, da se vedno oglašajo in delijo svoja mnenja tudi, ko za to ni nobene potrebe, so o tej ali na to temo tiho.

Ali se bomo res pustili ponižati in prepričali od vladnih uradnikov, ki nam pravijo, da nima smisla izgubljati časa z branjem dolgega in nerazumljivega čtiva, ki ga tako in tako ne bomo razumeli? Saj res, kaj bi tratili čas in energijo, ko gre za stvari, ki so tako daleč od nas, daleč našemu izkustvu in razumevanju. Še posebno sedaj, ko je naša prva skrb boj za ustavitev inflacije, za preprečevanje revščine, za boljše plače delavk in delavcev in ko je najpomembnejša zunanje politična tema problem Hrvaške ribolovne cone ter vprašanje Kosova. Vse našteto se zdi bolj primarno, neposredno povezano z vsakdanjim življenjem ljudi, s tem kako bodo prišli skozi mesec, kot pa je pravniški špeh, ki ga razumejo le posvečeni, saj so ga nenazadnje spisali sami, a deloval bo tudi na nas in za nas. Ljudje se ne zavedajo kako usodno lahko na naša življenja vplivajo borzne špekulacije, za katere se zdi, da so le abstraktne igrice in govorice. Ne razumejo prav dobro kako lahko nastane inflacija in kaj pomeni inflacijska spirala s katero nas zadnje čase strašijo. Kako perverzno, da je argument za nedvigovanje nizkih plač, prav učinek nekontroliranega povečevanja inflacije, ki lahko vodi v ekonomski zlom. A vse to dejansko drži, deluje in učinkuje, zelo konkretno, zelo neposredno, kruto in neizprosno. Logika kapitala pač, se temu preprosto reče, tako kot zna biti učinek Lizbonske pogodbe. Tako abstraktna, tako daleč, tako nerazumljiva, a tako realna in dejanska. Na delu je le logika moči, ki je skladna in dopolnjujoča s prejšnjo. Na neki ravni so pravzaprav stvari zelo preproste, le uvideti jih je potrebno. Zato nam prav ta tabu, ki vlada nad razpravo o vsebini in razsežnosti Lizbonske pogodbe, deluje simptomatično. In ker radi drezamo v simptome, smo se obregnili tudi v tega. Koliko ali če sploh ljudje razumejo, da bo ta pogodba delovala nad–ustavno pred–ustavno in preko–ustavno? Koliko ljudje razumejo, da se bodo vse pogosteje počutili nemočne in opeharjene? Ne bodo razumeli od kje vse to naraščanje družbene razslojenosti, nižanja praga revščine in socialne izključenosti. Ko pa gospodarstvo cveti in se ekonomski kazalci v vzponu. Za razumevanje revščine, strukturnega nasilja in diskriminacij je treba poznati politično ekonomijo bogastva kje, kako in zakaj se oblast in moč koncentrira, nenazadnje tudi skozi pravno-formalne okvirje kot je Lizbonska pogodba.

Elena Pečarič